Otrok sreče…

V otroštvu sem smel poslušati, da sem otrok sreče, da me bo sreča spremljala na poti skozi življenje…

 

Ha-ha-ha-ha-ha, edina »sreča« katero sem smel spoznati, je v tem, da…

Sem rojen kot razumsko bitje, kot človek, v poplavi nagonske pameti, večnega »oportunizma«, nenehne prilagodljivosti, nenačelnosti, nemoralnosti…

Da mi je le v sanjah dopuščena možnost živetja s sebi podobnim bitjem, ki v sobivanju stremi k tistemu »po naše«, in ne k obče veljavnem »po moje«…

Da so se name lepili dobesedno paraziti, ki so, želeč sebi in zase, brez slehernega zadržka izkoriščali, dokler niso bodisi do konca izkoristili, bodisi sem jih sam izločil iz svojega časa…

 

Da, sreča-je-opoteča, pravijo celo takšni tupaki, nagonski, ki za svoja puhla, prazna obstajanja trdijo, da – v sreči potekajo! Bebavost vesoljna, še ščurki se s svojo smiselnostjo zmorejo izkazovati, v odnosu do nje…

 

Otrok sreče?! Zgrešeno, povsem zgrešeno! Edina »sreča« je v tem, da sem sredi svinjaka, in njegovega učinkovanja, uspel doživeti stara leta. Če se temu sploh sme, tudi pogojno, sreča poreči!

 

Dovolj mi je vesoljne bebavosti, zlasti tiste »izobražene«, »strokovne«!

Dovolj mi je nagonske »dojemljivosti«, njenih »spoznanj« in »resnic«, ki se nikoli ne bodo zmogle odlepiti od kamene dobe, in zemeljske ploščatosti!

Dovolj mi je sebičnih, goltavih, nenehno prilagajajočih se spak, nagonskih, nemoralnih, dovolj mi je svinjanja, svinjarij in svinj! Ko bi vse pocrkale, hkrati, bi planet zacvetel!

Dovolj mi je križancev, ki v človeških podobah živalskost ohranjajo, in izpričujejo!

Dovolj mi je njihovega potegovanja za »človekove pravice«, dočim je človek obsojen, da se v vsem svojem času z brezredjem in z brezpravjem sooča!

Dovolj mi je dvonogih, v oblačila odevajočih se živali, dovolj mi je »ljudi«! Ki s pridom izrabljajo vsa dognanja človeka, (raz)uma, dočim še z večjo zagnanostjo svinjajo dobesedno vse, kar naj bi v vsebinske izboljšave vodilo, v to, da bi človečnost smela (za)živeti!

Da, dovolj mi je tega, da živali o tem razpravljajo, kaj je in kaj ni »po človeško«! Največja laž, ki planet »krasi«: človeštvo šteje več kot osem milijard ljudi! Največja laž, iz nje številne druge izhajajo.

 

Homo Sapiens, edina podoba človeka, čemu sploh še vztrajaš, ko te pa niti za dvesto milijonov ni?!