Biti ponižen…

Obče prepričanje, v okviru (občih) verovanj, in zlasti verovanj v boga, je, da »je treba biti ponižen« (v odnosu do, denimo, boga, ali duhovnika, kot njegovega »zastopnika« ali do – sam/a skušaj ugotoviti podobne primere), in ta biti-ponižen NAJ bi govoril o tistem BITI SPOŠTLJIV, čeprav – je biti-ponižen DALEČ, DALEČ, IN DO NESKONČNOSTI ODDALJEN OD TISTEGA SPOŠTOVATI, in tudi (zlasti) od BITI SPOŠTOVANJA VREDEN! Kakopak, pojasnim…

Najprej po vprašanju jezika, torej samega pomena besede, ki izvira iz (staro)slovanskega izrazoslovja, pa – biti ponižen = poniziti se, sniziti se ( = znižati samega sebe = biti manj »visok«, »velik«, »vreden«… kot dejansko si) = narediti se »nižjega« (manjšega, manj vrednega). Zdaj pa takole…

Če »bog« vse ve (in vse vidi), potem ve tudi to, kakšen dejansko si, in potem, posledično, ve tudi to, da se s tem, ko si napram njemu ponižen (ko samega sebe v »nižjosti« in/ali »manj-vrednosti« predstavljaš = izkazuješ), v bistvu PRETVARJAŠ ( = se izkazuješ v nasprotju od resničnosti, resnice!), se, če poenostavim – LAŽEŠ (si neiskren), pa…

Če »bog« spoštuje (ceni) laž in lažnivce, potem se, neizogibno, zastavi vprašanje o tem, ali je (kot tak) on sam – spoštovanja vreden!

Zastavi se tudi vprašanje o tem, če je ta »bog« dejansko umen, moder, kajti – v kolikor moj biti-ponižen ( = moje PRETVARJANJE, moje LAGANJE) dojema kot izkaz RESNIČNEGA (mojega) STANJA, potem – ubogi revež, niti med dejanskim in navideznim (namišljenim) ne zmore razlikovati, potemtakem – NE MORE BITI UMEN, MODER!

In se zastavi tudi vprašanje o tem, če »bog« sploh ve, kaj je to imeti-rad, in če ustreza resnici tista »njegova« trditev o tem, da ima-rad-vse-svoje-otroke, kajti…

Kadar imaš nekoga ZARES RAD, takrat ga ne siliš v ponižnost ( = ga ne PONIŽUJEŠ), pač pa mu dopuščaš, da je to (in takšen), kar (in kakršen) zares je! Je pa tudi res, da moraš znati (biti zmožen), v takšnem primeru (ko imaš zares rad) LOČEVATI med tistimi, ki so tvojega imam-rad VREDNI (ker so, na primer, etični, človečni!), in tistimi, ki si tega tvojega imam-rad NE ZASLUŽIJO… potemtakem NE MOREŠ IMETI KAR POČEZ, IN VSE/H/, RAD, kajti s tem izničiš vse razmejitve med dobrim (pravilnim, dopustnim, sprejemljivim) in NEdobrim (NEpravilnim, NEdopustnim, NEsprejemljivim), s tem, v bistvu, izkazuješ neko (svoje) izkazovanje, ki v obstoječem (v realnosti) sploh – NE OBSTAJA!!!

Zdaj pa takole: če upoštevam (kot dejansko stanje) to, da »moram biti ponižen«, pa če upoštevam to, da »bog vse vidi in vse ve«, potem mi, žal, ne ostane drugega, kot da ugotovim, da – je »bog« NEPOŠTEN, torej NEPRAVIČEN (če upošteva, celo »spoštuje« laži in lažnivce), da »bog« NI UMEN (če ga lahko s pretvarjanjem na-finto-vržem, glede na to, da se v odnosu do vsega preostalega sploh ne izkazujem v podobi ponižnosti, pač pa korenito nasprotno!), in da »bog« sploh NE ZNA IMETI RAD, ker ne zmore ločevati niti med tistim kaj-je-vredno-njegovega-imeti-rad, in kaj ni!

Lahko poskusimo tudi drugače: če te ima nekdo rad (potem želi, da si tak, kakršen si, da NE deluješ samemu sebi nasprotno, da samega sebe ne siliš v sebi neugoden, neljub položaj!), če je nekdo umen (potem upošteva objektivna stanja, in ne pričakuje, celo terja, da se ta stanja izkazujejo v svojih neizvedljivih /dejansko nemogočih, potvorjenih, lažnih/ podobah), če nekdo zmore spoštovati (potem zmore v tebi videti določene vrednosti, denimo – in v prvi vrsti – načelnost, nato tudi vse ostale značajske lastnosti /izključno skozi načelnost izkazujoče, in na etičnosti temelječe/, denimo dobroto, uvidevnost, poštenost…)… takrat te ne sili »na kolena«, takrat od tebe ne terja, da se delaš manjšega od tega, kakršen dejansko si, pač pa – HUDIČA, ČE SI DOBER, POŠTEN, ČE SI ČLOVEK, POTEM SE V ČIM VEČJI MERI KOT TAK IZKAZUJ, že itak je vsega naštetega krepko malo, na tem animaličnem svetu! In, mimogrede: če sem svoboden, če sem suveren, če sem pošten in dober, če me imaš zares rad, potem – povej, čemu ti ne bi smel v oči gledati, takrat, ko se pogovarjava?! Zaradi tega, morda, ker v njih ničesar ne bi videl (pravzaprav tako in tako ničesar NE morem videti, kadar gre za obča prepričanja, potemtakem tudi verovanja, z izjemo neumnosti, ki – je prepričana, veruje, »ve« o tistem, česar sploh ni, vsaj drugje ne, kot v predstavah, s katerimi si NErazumska bitja »pojasnjujejo« svet)?!

NE zmorem te spoštovati, te imeti rad, ne zmorem te kot sogovornika obravnavati, če se vsakomur (za katerega domnevaš, da ima večjo moč od tvoje) priklanjaš, sklanjaš, uklanjaš! Lahko pa te spoštujem, kadar si načelen, kadar zmoreš vzravnano stati, kadar – »imaš hrbtenico« (in si, kakopak, ČLOVEK, etično bitje), kadar – si zmožen gledati me v oči!

(Bentiš, IZKLJUČNO v živalskem svetu z umikanjem pogleda izkazujejo PODREJENOST, NESVOBOD/n/O/st = upoštevanje POLOŽAJA MOČI ≠ spoštovanja!)

Je pa resnica tudi sledeče: občestvo JE DOMIŠLJAVO (NE samozavestno, ker je samozavest treba izgraditi, ker samozavest izhaja iz že dokazane zmožnosti), in si domišlja vse (o sebi), od tega, da »razume«, »ve« in »zna«, do tega, da je »pošteno«, »sposobno«, »pridno«, celo to si domišlja, da je »razumno«, da, potemtakem, sodi v vrsto človek-razumno bitje!

In v takšnem primeru ponižnost ne bi škodovala, vsaj v smislu postavitve-na-svoje(-sebi-ustrezno)-mesto!

In, mimogrede, ter za zaključek: kadar nagovarjaš te, ki sploh NE VEDO, kaj je to spoštovanje, KAKO se spoštovanje izkazuje, takrat nagovarjaš te, ki so »spoštljivi« ( = ponižni, krotki) zgolj v besedah (kadar so, pač), medtem ko s svojimi ravnanji (izkazovanji) – ki so popolnoma v nasprotju od tistega, kar NAJ BI spoštovali – izkazujejo, da NE ZMOREJO spoštovati, biti spoštljivi, do ničesar, nikogar!