… v
družbi z »več babic, kilavo dete« in »najprej skoči, potlej reci hop«.
Zastavim
s primerom…
»Ko sem
kupil hišo (op. p. in k njej pripadajoče – ter relativno veliko – zemljišče,
zasajeno z mnogimi drevesi), najprej nisem vedel, katero drevo je to, potem pa
mi je prijatelj povedal, da je mandelj…« mi je razlagal možakar o drevesu
(katerega je, mimogrede, s svojo »strokovno oskrbo« uspel popolnoma zatreti v
rasti, oziroma, z drugimi besedami povedano, je uspel iz lepo rastočega, visokega,
košatega drevesa narediti malodane uničeno rastlino = pripeljati drevo v
stanje, v katerem se bori za svoj obstanek). Taisti možakar tudi skuša »svetovati«
(prenašati svoje »znanje« drugim), in to skuša početi tudi meni (čeprav sem mu
že nekajkrat povedal, da njegovih nasvetov ne morem upoštevati, ker… tu je,
vsakokrat, sledila ustrezna razlaga o tistem
čemu-ne-bom-ravnal-tako-kot-on-meni-da-bi-moral).
Najprej
(če se za nekaj časa ustavim pri navedenem pojasnilu-o-nekem-konkretnem-drevesu)
skušam ugotoviti o samem postopku ugotavljanja.
Res je,
NI ga, ki bi vse vedel (pravzaprav SO, ki vse »vedo«, in so ti izključno
NErazumski, tisti, katerim večinoma zadošča »videti«, pa že »vedo«… in se, prav
radi načina svojega dospevanja do »spoznanj« izkazujejo z neumnostjo = kot
NEUMNI), in ne-vedeti NI sramotno. Ne nazadnje, ko bi že od rojstva vse vedel,
potem bi bilo živetje zelo dolgočasno…
Tudi
sam (do nedavnega) nisem ničesar vedel o drevesu, o katerem mi je možakar
razlagal. Prvič sem rastlino videl pri njem, in nekaj mesecev kasneje sem, ko
sem v neki drevesnici kupoval sadike, videl tudi plodove te rastline. Sem pa,
že od malega, poznal mandelj, in sem, potemtakem, vedel, da drevo, o katerem mi
možakar razlaga, NI mandelj, čeprav…
Ko bi
ga šel prepričevat o tem, da drevo NI mandelj, bi bil jaz tisti, ki je neumen,
kajti »prijatelj mi je povedal, da je mandelj« (očitno je ta, nek prijatelj,
možakarju zadostna – tudi »strokovna« - avtoriteta, pa bi moje mnenje ne imelo
nikakršne možnosti, obenem pa – le kako naj »zmaga« resnica, v primeru da DVA,
na eni strani, trdita o mandlju, dočim jaz sam /potemtakem en/ govorim o
NEmandlju… dva pa ja več vesta od enega - po sistemu vsi-ljudje-vse-vemo…
četudi, absurd, niti tega ne vesta, da ne sodita v vrsto, imenovano človek).
Kadar
kupujem, takrat se najprej – pozanimam o tem, kar kupujem! In sem tudi
spraševal ponudnike (zvečine lastnike prodajanega), takrat, ko sem iskal košček
zemljišča za svoja zaključna leta, in sem tudi povprašal (takrat, pač, kadar
drevesa nisem poznal) tisti katero-drevo-je-to (domnevajoč, da naj bi tisti, ki
je drevo zasadil, in ga tekom let negoval, vedel o tem, kaj je zasadil in kaj
neguje). Možakar, katerega uporabljam v podobi primera, tega NI naredil
(potemtakem je tisti temeljni vir pridobitve ustrezne informacije = prejšnjega
lastnika povsem zanemaril, v smislu informiranja… potemtakem je izkazal o tem,
kaj ga pri kupovanem izključno zanima = hiša = pogoji bivanja… in nikakor
okolica hiše, ki zmore odločati o tem, KAKO bom svoje živetje živel, s čem se
bom ukvarjal v prostem času, kaj lahko pričakujem od neke konkretne podobe
zemljišča…).
Kakorkoli
že, možakarjevo znanje (in znanje njegovega »strokovnega« prijatelja) se je
izkazalo kot – NEznanje, in se je izkazalo, da ni govora o nekem mandlju, pač
pa gre za asimino…
Kaj ima
opisan primer z »vsake oči imajo svojega malarja«, in, še bolj, kaj ima z »več
babic, kilavo dete« ter z »najprej skoči, potlej reci hop«?! VELIKO, veliko
ima, kajti je neposreden izkaz tega, kako NEzmožnost ugotavljanja »razumeva«,
je neposreden prikaz tega, kako neumnost deluje (kako dospeva do svojih »spoznanj«),
kako ji ni moč priti do živega (jo spremeniti v umnost), pa bo svet tudi v
bodoče ostal »tak, kakršnega vidim«… a - pojdimo po vrsti!
O čem
govori ta »vsake oči imajo svojega
malarja«? Najprej, in neposredno, govori o tem, da vsakdo po SVOJE
vidi neko (katerokoli in VSE) vsebino, in to svoje videnje izkazuje v
okvirih lastnih zmožnosti videnja (potemtakem vidi povsem subjektivno).
Posredno, torej v drugi fazi, pa govori o tem, da vsakdo-VE-kaj-/in-kako/-vidi,
potemtakem tudi VE-da-je-to-kar-/in-kakor/-vidi-RES ( = resnično). NE ve pa tega, da je pri
očesnih-malarjih priporočljivo vsaj »barve« poznati, in poznati »sredstva« ter »tehnike«
malanja, potemtakem NE ve tega, da je za razumevanje (kot tako,
potemtakem za razumevanje sleherne posamičnosti, in, posledično, tudi celote,
katero ta posamičnost sotvori) najprej potrebna – zmožnost gledanja ( = razumevanja)! Čemu? Preprosto: kadar
VSI gledajo eno in isto stvar (torej gledajo nekaj, kar se – samo od sebe –
VSEM ENAKO KAŽE), obenem pa jo VSAKDO PO SVOJE ( = drugače od nekih drugih)
VIDI ( = »razumeva«), takrat – ni težava
v sami stvari (katero gledaš),
pač pa je v – tvoji glavi, v tvojih možganih, v TVOJI NEZMOŽNOSTI, DA BI
VSEM-ISTO-STVAR VIDEL NATANKO TAKO, KOT JO VIDIJO TUDI OSTALI!
To, da
vsakdo po svoje vidi, to, da »imajo vsake oči svojega malarja« je izkaz
DEJANSKEGA stanja, potemtakem iz/rek drži, ustreza resnici (resničnemu,
dejanskemu stanju), in ustreza izključno
znotraj NErazumskega, potemtakem NAGONSKEGA sveta, sveta, v katerem VSAKDO za svoja »spoznanja« VE,
da so pravilna… obenem priznava nekemu drugemu (s tem, ko trdi, da »imajo
vsake oči svojega malarja«, v bistvu nekemu drugemu priznava pravico do tega,
da po-svoje-vidi) pravilnost njegovih
spoznanj (četudi so le ta popolnoma drugačna, in četudi se na eno in isto
vsebino/stvar nanašajo)… obenem pa skuša
SVOJ PRAV združiti s prav-nekoga-drugega, skuša, posledično, dospeti do
nekega SKUPNEGA prav, do katerega pa, preprosto – NOBENA POT ( = način
sporazumevanja = usklajevanja) NE VODI, kajti – kako bo prav nekaj, kar sam kot
tako (kot prav) NE vidim?! Pa… če DVA veva, da je drevo mandelj, potem JE
mandelj, in je potem vsakdo, ki drugače trdi (in ve, o čem trdi = pozna
resnico!) najmanj nepremišljen, če ne celo lažniv in neumen!
Da,
žal, a na tem, konkretnem planetu (in v času merodajne »besede« občestva) laži
(neresnice) ni prav nič potrebno ponavljati (niti desetkrat, kaj šele
tisočkrat), da postane »resnica«, kajti laž = neresnica že tako in tako, sama
po sebi, in od nekdaj, obstaja v podobah »resnic« (in je potrebno, malodane v
nedogled, ponavljati resnico… o okrogli Zemlji… o bakterijah… o možganih kot
središčnem delu sleherne posamičnosti… o neobstoju duše v njeni materialni in
predvsem od-same-sebe-odvisni podobi… ne nazadnje o človečnjakovih =
NEčlovekovih genih v predstavnikih občestva… preden dobi, ta, resnica,
dovoljenje za to, da SME biti kot taka /vsaj uradno/ ugotovljena, potemtakem,
če prenesem: da smejo dejstva obstajati takšna, in tako, kakršna, in kakor, že
od nekdaj obstajajo)!
Povej:
tam, kjer VSAKDO zase VE, da prav vidi (da prav razumeva, da prav pozna)… tam,
kjer VSAKDO po svoje VE… kako
boš v takšnih okoliščinah dosegel kakršenkoli dogovor, ki bo za VSE enako
veljal (bo VSEM enako sprejemljiv), ko pa je sleherni kompromis ODSTOPANJE
OD TEGA, KAR JE ZARES (in vsakemu »MENI«) PRAV (ko je, potemtakem, vsak
kompromis podoba NERESNICE = laži)??!!!!!
In
povej: kaj meniš, kako pride do pravil, do formul in definicij (vsesplošno
uporabljanih), če ne na način, da VSI,
ki nekaj ugotavljajo (prepoznavajo, posledično razumevajo) taisto ENAKO gledajo,
vidijo, razumejo?! In to izkazujejo zgolj radi tega, ker – SO RAZUMEVANJA ZMOŽNI!
(Mimogrede,
da ne pozabimo: odkritja, posledično definicije, NISO izkaz funkcioniranja
občestva, pač pa so izkaz funkcioniranja – zelo redkih – posameznikov).
»Več babic, kilavo dete«. Bojda tudi obče »spoznanje«, bojda
resnica, katere se občost zaveda. Pa se je res? Želiš, da na vprašanje
odgovorim s krohotom, ali… ne, ne, bom raje zapisal, kako se je »zaveda« (kako
se zaveda tega, kar govori – in so besede povsem preproste, načeloma – in vsaka
zase – tudi razumljive!!!).
Zastavimo
razlago o »razumevanju« omenjenega iz/reka (torej, posledično, tudi o njegovi
uporabnosti, o tem, koliko ga občost sploh upošteva… razen takrat, seveda, ko
skuša »modrovati« in nekim drugim – ter izključno v podobah navajanja /tudi
izrekov/ - izkazati svojo »modrost«) z že (v zaključnem delu prejšnjega
poglavja) zapisanim:
»Tam,
kjer VSAKDO zase VE, da prav vidi (da prav razumeva, da prav pozna)… tam, kjer
VSAKDO po svoje VE… kako boš
v takšnih okoliščinah dosegel kakršenkoli dogovor, ki bo za VSE enako veljal
(bo VSEM enako sprejemljiv), ko pa je sleherni kompromis OSTOPANJE OD TEGA,
KAR JE ZARES (in vsakemu »MENI«) PRAV (ko je, potemtakem, vsak kompromis
podoba NERESNICE = laži)??!!!!!«
Človek-razumno
bitje svoja spoznanja oblikuje TUDI na
temelju tistih spoznanj, do katerih neki drugi dospe(va)jo, kajti – to,
kakor sem »jaz« nekaj spoznal ( = ugotovil) je lahko SAMO DEL(ček) tistega
vsega, v okviru katerega se (z moje strani ugotovljeno) izkazuje, potemtakem…
kadar ima nek drug drugačne izkušnje (od mojih) z ISTO STVARJO (katero tudi sam
poznam), kadar mi ta nek drug lahko utemeljeno (kot dejanske) predstavi okvire
nastanka teh izkušenj, takrat, kot
razumno bitje UPOŠTEVAM RAZLIČNE (četudi NEmoje) INFORMACIJE O (eni in isti) STVARI,
kajti le na tak način zmorem dospeti do – CELOVITEGA
POZNAVANJA (DO DEJANSKEGA RAZUMEVANJA) TE
STVARI!!! Z
drugimi besedami to pomeni, da pri človeku-razumskem bitju DEJANSKO (in
SKORAJDA) velja tisti »vsi vse vemo«! Pomeni, da je človek-razumsko bitje ZMOŽEN
UPOŠTEVATI (kot dejanske prikazane = argumentirane) INFORMACIJE ( = spoznanja) NEKIH
DRUGIH, čeprav…
NI ga razumskega bitja, ki bi si
drznilo govoriti o tem, da vsi VSE vemo, in ga ni iz povsem preprostega razloga: malodane
(vsako)dnevno dospevamo do nekih NOVIH odkritij (ugotovitev), pomeni, da vsega
še zdaleč NE poznamo (ne vemo o tem vsem)… pravzaprav NITI VEČINE sveta, v
katerem živimo, (še) nismo spoznali… pravzaprav nismo niti do vseh področij
dospeli (tako, na primer, obstajajo oceanske globine, ki so nam popolnoma
neznane… tako, na primer, so /relativno pred kratkim/ na Kitajskem odkrili
področje, veliko za ne-vem-koliko-Slovenij, področje, ki je bilo poprej /zaradi
»naravnih preprek«/ izolirano od vsega preostalega-nam-znanega, področje, na
katerem utegnejo odkriti tudi doslej neznane nam podobe živetja, pa… najprej
jih morajo ugotoviti na podlagi čutnega zaznavanja = jih morajo videti, jih
opisati… naknadno morajo tudi z razumom /razumevanjem/ dospeti do njih
značilnosti)… in prav zaradi tega, ker NE
MOREMO VSEGA (o vsem) VEDETI, tudi prihaja do spreminjanja znanstvenih
ugotovitev, do tega, da znanost na novo (in skladnejše objektivnim dejstvom)
oblikuje svoja spoznanja (do katerih prej NI mogla dospeti, bodisi zaradi
premajhnega predhodnega poznavanja, bodisi zaradi NErazpolaganja z ustreznimi
pripomočki, s katerimi je moč nadomestiti našo NEZMOŽNOST čutnega zaznavanja… denimo:
smo nezmožni /z vonjem/ zaznavati kopico plinov, tudi, na primer, ogljikovega
monoksida, a smo do njegove zaznave zmožni dospeti z ustreznim registratorjem
njegove prisotnosti… in smo, na primer, zaenkrat še, nezmožni ugotoviti razlog,
ki odloča o tem, čemu se v istem okolju = istim staršem lahko rodi tako
NErazumsko /nagonsko/, kakor tudi razumsko /NEnagonsko/ bitje – z drugimi besedami:
niti o samih sebi večine /še/ ne vemo)!!!
Da,
človek-razumsko bitje JE zmožen dogovora (in je tega zmožen na temelju
ZMOŽNOSTI RAZUMEVANJA – če mi, z ustreznimi argumenti (katerih veljavnosti v
praksi ne bom zmogel zrušiti, jih kot neustrezne prepoznati) izkažeš, da imaš prav
o tistem, o čemer govoriš, potem IMAŠ dejansko prav, in bi bil neumen, ko tega
tvojega prav ne bi tudi kot svojega prav prepoznal (kakšna, astronomska RAZLIKA
v primerjavi s funkcioniranjem občestva, ki niti o temeljnih stvareh ni zmožno
konsenza, občega, oblikovati!!!). Ko bi ne bil zmožen, potem NE bi bilo etičnih
(posledično pravnih) norm, potem ne bi veljale definicije (pravila), potem ne
bi mogli opredeljevati gravitacije, relativnosti, potem zdravnik ne bi dospel
do vzrokov obolenj (bi bila, še vedno, »božja volja« dejavnik odločanja o
ozdravitvi ali smrti…
Kaj pa
pri nagonskih, pri človejakih?
Tam pa
veljajo povsem drugačne resnice, ki do »resnic« vodijo, in ki resnično ene
same stvari do resnice NE zmorejo pripeljati! Tam je, pač, EDINI način
dospevanja do »spoznanj« tisti »vsake oči imajo svojega malarja«, in tam je »zmožnost«
usklajevanja ( = dogovora = vsem enakega razumevanja) izkazana s tistim »več
babic, kilavo dete« ( = NEZMOŽNOST kakršnekoli in trajne razrešitve
kateregakoli vprašanja)!
In –
čemu bi zdaj še skakali, ter »hop« vzklikali? Preprosto, zaradi tega…
Nagonski,
VSI po vrsti, VEDO, da »imajo prav« (o nečem, čemerkoli), potemtakem VEDO tudi
to, da o tem, o čemer »imajo prav«, vedo (da o tem znajo)… nagonski VEDO tudi
to, da vsi-vse-vemo… a, ker se NE ZAVEDAJO niti tistega »več babic, kilavo dete«
(izreka, torej, ki govori IZKLJUČNO o tem, da z združeno »pametjo« =
neumnostjo izključno BEBAVOSTI porajajo = neuspehe izkazujejo, se,
potemtakem, izkazujejo v popolnem nasprotju od tistega, kakor BI SE MORALI
IZKAZOVATI, ko bi vsak izmed teh »vseh« zares nekaj /ne vsega, zgolj nekaj/ o
nečem vedel, ko bi dejansko razumel, to, o čemer ve)… zaradi tega, temelječ na
svojem »(po)znanju« domnevajo ( = si domišljajo, izkazujejo eno temeljnih značilnosti
NEUMNOSTI = domišljavost!), da so svoje »(po)znanje« zmožni izkazati tudi v
praksi (in še preden so se kadarkoli s to prakso sploh soočili, se v njej
preizkusili), potemtakem – v naprej VEDO, da bodo uspeli (na temelju svoje »modrosti«,
»sposobnosti«), in se, v praksi, tudi podajajo v izkazovanje-svoje-»modrosti«-»sposobnosti«
(potemtakem še preden-so-skočili že izkazujejo, s svojim »hop«, uspešnost
svojega skoka /skakanja/) ter se, prav zaradi svojega DEJANSKEGA nepoznavanja,
svoje dejanske NEmodrosti – izkazujejo z NEUSPEHI! Če ne verjameš, poglej
današnje stanje, ki o popolnem razsulu (vsega dejansko vrednega) govori! O
razsulu, do katerega je pripeljalo IZKLJUČNO to, da sme VSAK BEBEC kandidirati…
da sme VSAK BEBEC izbirati (med kandidati = odločati o skupni »usodi«)… da sme
VSAK BEBEC dospeti na položaj odločanja… s katerega izkazuje svojo
nesposobnost, temelječo na NErazumevanju, na NEUMNOSTI (nagonskosti, na genu
MCPH1 = na dediščini človečnjaka = NEčloveka)!
Najprej skoči (najprej – v praksi –
izkaži svojo zmožnost!!!), šele nato kriči, kolikor ti prija, svoj »hop« (šele
nato govori o svoji zmožnosti in se, posledično, poteguj za katerikoli položaj,
za katerokoli pravico soodločanja o SKUPNEM, o VSEH)! Čeprav…
Ni ga
nagonskega bitja, ni je živali, kateri zmoreš dopovedati, karkoli. Lahko ji
zgolj odvzameš pravico do njenega samovoljnega izkazovanja, in je to vse, kar
lahko v povezavi z njo narediš. Ne nazadnje – tam, kjer KOLIČINA (število
glasov) odloča (in NE zmožnost
razumevanja = zmožnost dejanskega poznavanja, vedenja o nečem), tam dva bebca (trije,
milijon…) »več ve, zmore, bolje resnico pozna« od slehernega razumskega
posameznika… pri čemer je absurd v sledečem: sleherno razumsko zasnovano bitje ( = človek), ima že kot otrok VEČ
ZMOŽNOSTI RAZUMEVANJA, kot jo imajo vsa obstoječa nagonska bitja skupaj (ker
jo imajo, ta, nagonska bitja, natanko – 0
/N I Č)!
In, za
zaključek…
Včeraj
sem zasledil sledeče »modrovanje«: »Pamet je obstoječe stanje, do modrosti pa
dospevamo s časom«.
»Modrovanje«,
kateremu neko resnico, o povsem preprostem dejstvu, pripišem: iz malega
goveda le veliko govedo nastane! Pa, ko bi »prevedel«, bi zapisal (tudi)
tako: izkušnje so KREPKO PREMALO za to, da do umnosti dospeš (in ti je dospetje
celo NEMOGOČE, takrat, kadar v biti umen NISI zasnovan = si NErazumsko bitje)!
Ni komentarjev:
Objavite komentar