Ni vse zlato, kar se sveti…

Tokrat v naslovu na uporabljam navednic, in tega ne izkazujem zaradi tega, ker naslovne trditve ne obravnavam kot zgolj domnevno-resničnosti-ustrezne, pač pa se z njo povsem strinjam, ji pritrjujem. In ji, aleluja, pritrjuje tudi občestvo, čeprav – tega, o čemer (ta trditev) trdi, NE upošteva (ker, pač, ni zmožno upoštevati, ker, pač, ni zmožno drugače ugotavljati), ampak se, povsem nasprotno, izkazuje v njenem popolnem nasprotju!

Da ni res? Je, bomo skupaj videli, da je tako!

Najprej skušajmo ugotoviti o čem izrek govori, kaj sporoča!

To, da NErazumska bitja »razumevajo« IZKLJUČNO dobesedno (pomeni, da niso zmožna razumevanja tistega-kar-za-besedami-stoji, pomeni, da besed niso zmožna dojemati v podobi njih sporočilnosti), o tem govori tudi to, da so redki, ki (iz konteksta) prepoznavajo t. im. sarkazem (norčevanje na račun tistega, o čemer zapisuješ)… ne nazadnje je o tem govorila tudi nekaj-mesecev-trajajoča obča razprava o neposrednem-stiku-z-mednarodnimi-vodami… in je bilo občestvo v celoti prepuščeno posamičnim razlagam (pravzaprav dvema, nasprotujočima si) in temu, da je »verjelo« ( = verovalo) le-tem na osnovi (politične) pripadnosti, čeprav… čeprav je beseda »neposredno« tako preprosta, da preprostejša biti ne more!

Če VEŠ, da se ne sveti SAMO zlato, potem bi moral vedeti tudi to, da se zmore svetiti ( = od-sebe-odbijati-svetlobo) tudi nek titan, medenina… kremenov pesek… steklo… in bi moral vedeti zlasti to, da zgolj na podlagi tega, da se nekaj sveti, ne moreš trditi, da je ta nekaj zlato.

Če še nekoliko razširim pojasnilo, in če pojasnjevanje prenesem v okvire načinov spoznavanja, potem lahko, in to zlahka smem, zapišem tudi: izrek govori o tem, da so ČUTNE ZAZNAVE (vid = ena izmed petih oblik čutnega zaznavanja) KREPKO PREMALO za to, da nekaj-ugotovim, da nekaj-spoznam, da o tem nečem nekaj ZARES vem!

Da, pravkar zapisana razlaga naslovnega izreka JE TISTO, o čemer izrek govori, vendar v praksi…

V praksi občestvo ugotavlja IZKLJUČNO na temelju tistega, kar (in kakor) vidi (in, kakopak, sliši, tipa, vonja, okuša), pomeni, da občestvo ugotavlja v POPOLNEM NASPROTJU ( = na drugačen način) OD NAPOTKOV, KATERE SPOROČA IZREK (na katerega se taisto občestvo nenehno sklicuje – pomeni, če se sklicuje nanj, da ga »obravnava« v podobi napotka-o-tem-kako-je-potrebno-spoznavati, obenem pa taisti napotek NE upošteva, kar je, milo rečeno, nerazumno izkazovanje – nekako tako, kot da bi imel pred seboj recept za kuhanje neke jedi, in bi si to jed tudi želel skuhati, jo, posledično, jesti, ti pa greš in kuhaš v popolnem nasprotju od recepta, pa čeprav lahko IZKLJUČNO sledeč v njem zapisanim navodilom dospeš do želene jedi!).

Te dni sem, denimo, naletel na »modrovanje« o tem, kako »moda v nas spodbuja lakoto« (tisti to-kar-mi-moda-ponuja-želim-imeti), videl sem torej zapis, ki ne priča o ničemer drugem, kot o OBRATNI ( = NEPRAVILNI) POTI UGOTAVLJANJA! Običajno je namreč potrebno NAJPREJ dospeti do vzroka (nečesa, nekega izkazovanja), da lahko (izhajajoč iz tega – razumljenega – vzroka) pojasniš celoto, neko vsebino, in jo pojasniš tako, da pojasnilo ustreza objektivnim stanjem ( = resnici), potemtakem moraš kreniti po poti, ki SE ZAČNE PRI VZROKU, in SE KONČA PRI POSLEDICAH (pri tistem, kar lahko zaznavamo celo izključno na temelju čutnih zaznav)… medtem ko omenjeno »modrovanje« zadeve obrne, in na temelju posledic (proizvajanje in ponujanje dobrin, spreminjanje teh dobrin, iščoč njih všečnost, spodbujajoč željo občosti po tem, da te dobrine tudi sama ima) dospeva do vzrokov ( = obča lakota po imeti-tisto-kar-imajo-drugi), oziroma, če razumljiveje zapišem, obe vsebini (vzrok in posledico) med seboj ZAMENJA (jima spremeni dejstvovanje, ju preimenuje), pa DEJANSKO POSLEDICO ugotovi kot vzrok (in obratno, seveda).

KO bi bilo res to, da »moda« (brezpogojno) spodbuja lakoto, potem bi VSAKDO moral slediti modi (preprosto ne bi imel drugačne izbire, možnosti)… ko bi bilo res to, da oblast pokvari, potem bi dospetje-na-položaj pokvarilo VSAKOGAR… ko bi bilo res to, da televizija poneumlja, potem ne bi bilo umnega med nami… ko bi bilo res to, da mediji povzročajo »zavedenost«, potem ga ne bi bilo, ki bi trdil drugače… pravila so namreč pravila, in kadar govorijo o nekem dejstvovanju, takrat povedo tudi to, da neka posamičnost VEDNO enako deluje na vse krog sebe, in govorijo tudi o tem, da se ISTE ( = enake) VSEBINE ENAKO ODZIVAJO NA NEKO (ISTO) DELOVANJE… obenem pa govorijo O POSAMIČNOSTIH IN NJIH SPECIFIČNIH ZNAČILNOSTIH KOT TEMELJNEM VZROKU TEGA, DA DOLOČENO DELOVANJE OKOLJA NA DOLOČEN NAČIN NANJE VPLIVA (sem že pojasnjeval, da okoliščina, denimo temperatura zraka, NI  merodajna za to, da »mene« kot posamičnost ne/zebe, kajti – pri ISTI temperaturi me lahko zebe /če sem premalo oblečen, če sem zbolel, če-sem-dovolj-oblečen-in-zdrav-a-imam-oblačila-premočena…/, lahko pa me NE zebe /če tečem ali delam, če nekaj toplega jem, če sem dovolj oblečen/). Pa…

Pa – če je posamičnost (s svojimi specifičnimi značilnostmi) tisto stanje, ZNOTRAJ katerega je potrebno razumevati VZROKE, potem NOBENA ponudba ne more, kar tako, sama od sebe, »mene« samega pogojevati (opredeljevati moja ravnanja), ker sem opredeljen (pogojen) že s samim seboj, s svojo zasnovanostjo!

KO bi NE bilo obče lakote… ko bi se posameznik, kot del občosti (bolje: VSAKO NAGONSKO bitje) v odnosu do vseh preostalih (NAGONSKIH bitij) NE dokazoval z imetjem materialnih dobrin (torej vsega tistega, kar je moč zaznati s čutnimi zaznavami, vsega tistega, kar občosti »šteje« kot neka vrednost… kar »šteje«, kar govori o tem ali si-bolj-ali-manj-vreden, bolj-ali-manj-zavist-zbujajoč…), bi se lahko »moda« na glavo postavila, a ji ne bi uspelo delovati tako, kot dejansko deluje! Ne nazadnje – kjer ni lakote, tam ni potrebe po zadovoljevanju lakote – kjer ni potrebe po zadovoljevanju, tam ni potrebe po ponudbi sredstev za zadovoljevanje – kjer ni ponudbe sredstev za zadovoljevanje, tam ni potrebe po proizvodnji teh sredstev… (ni zanimivo, to, da vsaka knjižna založba »proizvaja« knjige, potemtakem obstaja ponudba-knjig, jih proizvaja v relativno majhnih količinah oz. nakladah, a kljub temu, da NAJ BI PONUDBA POGOJEVALA = POVZROČALA, TERJALA LAKOTO /če ponudba tako deluje na področju »mode«, potem bi morala, na temelju pravil, tako delovati tudi POVSOD drugod!!!/, večina »resnih« knjig konča v reciklaži?!!! In gredo za med le tiste izdaje, ki so modne, obče popularne… tako je bila, leta nazaj, takrat ko je časopis DELO prilagal knjigo za nek drobiž, najbolje odkupljena Žižkova knjiga, čeprav – jamčim, s tisočodstotno prepričanostjo – je absolutna večina kupcev niti prebrala ni, in je tudi razumeti ni zmožna! In so modne knjige z lepo zunanjostjo, pa na policah najdeš, če že, toliko-in-toliko-metrov-lepo-vezanih-knjig, ob, kakopak, malodane obveznem Prešernu, ki, sam po sebi, o-pravilni-naravnanosti-lastnika-knjige-TOZADEVNO-priča… oziroma drugače: večina knjig najde svoje mesto v domovih na osnovi tistega drugi-imajo-tudi-jaz-moram-imeti!).

Kakorkoli že – ni vse zlato, kar se sveti! Ne ugotavljaj izključno na temelju tistega, kar in kakor vidiš! Pa, na primer…

Če vzamem za primer morskega psa in tuno, na eni strani, na drugi pa delfina in kita, potem bi lahko, tako, na hitro (in ne temelju videnega) ugotavljal, da so si med seboj malodane enaki, da pripadajo ISTI podobi (vrsti) živetja, ne nazadnje – VSI živijo v morju, VSI so podolgovate, aerodinamične oblike, VSI imajo bočne in repno plavut, VSI ne zmorejo preživeti na kopnem… vendar še zdaleč njih značilnosti (specifičnosti) NISO takšne, da bi jih v istost (s)tlačil!

NEKOČ (ko še ni bilo tovrstnih raziskovalcev, ko še ni bilo sredstev, kot pripomočkov raziskovanja, ko se raziskovalci še niso podajali v morje v podobi potapljačev) so bile VSE omenjene živali obravnavane ( = ugotovljene, »razumljene«) kot RIBE, in šele naknadna ugotavljanja so privedla do spremembe nekoč-OBČE-veljavne-»RESNICE« (ki je /bila/, tako kot so VSE obče-veljavne-»resnice«, NAPAČNA, a povsem ustrezna mišljenjskim zmožnostim NErazumskih bitij!)!

Denimo – morski pes in tuna sta ribi, delfin in kit nista, sta sesalca (mladiči sesajo materino mleko); morski pes in tuna imata škrge, dihata-v-vodi, delfin in kit imata pljuča (potrebujeta iti-iz-vode-da-zajameta-zrak); (posledično) morski pes in tuna pogineta, kadar se za dlje časa znajdeta na kopnem (ker NE moreta neposredno dihati zraka), delfin in kit NE pogineta (zaradi tega, ker ne bi mogla neposredno dihati iz ozračja), pomeni, da lahko zelo dolgo preživita tudi na kopnem (izven svojega naravnega okolja), da ju le zalivaš z vodo (in s tem preprečiš neposredno delovanje Sončevih žarkov, preprečiš pregrevanje telesa, preprečiš, posledično, dehidracijo); morski pes in tuna sta ribje-pametna, dočim za delfina in kita velja, da zmoreta tudi zahtevnejše miselno izkazovanje (to zlasti velja za delfine, vendar – ko pomisliš na orko, ki je, mimogrede, tudi kit, takrat veš, da je tudi ona marsičesa zmožna – je pa dejstvo, da še ni tako raziskana, kot je raziskan delfin, pa – vrag ga vedi, do kakšnih odkritij, o orkah, in kitih, še dospemo!). In obstaja še ena korenita razlika (zaenkrat, kot ugotovljena, izpostavljena le pri delfinih, a je vprašanje, če ne velja tudi za /ostale/ kite – delfini namreč niso nič drugega, kot pod/vrsta kitov!): medtem ko ribe (spolno) občujejo samo v okviru nagonov, in takrat, ko so samice godne za parjenje, delfini občujejo redno, vsakodnevno (ali to počno zaradi zabave = ugodja, tako kot to počno človejaki, ali zaradi vzdrževanja socialnih povezav, o tem, zaenkrat, še ni moč trditi).

Kakopak, res je tudi to, da morski psi živijo kot samotarji (in se zberejo na kupu samo takrat, kadar se na določenem prostoru znajde obilje rib, njihove hrane), dočim delfini (in ostali kiti) živijo v skupinah (samotarji so samo tisti, s katerimi je nekaj-narobe), vendar – ta razlika NI merodajna za ugotavljanje različnosti vrst, kajti – tudi tune (pa so ribe) živijo v jatah! Potemtakem…

Podobno kot pri pticah: v kolikor bi trdil, da je ena od temeljnih značilnosti ptic to, da imajo kljun, bi se pošteno zmotil, kajti tudi kljunaš (sesalec) IMA kljun… tudi želva (plazilec) IMA kljun… pa NISTA ptici!

Ne, ni vse zlato, kar se sveti… ne, ni vse riba, kar je ribi podobno… in NE, ni kriva »televizija-ki-te-poneumlja« (do takšnega »spoznanja« si dospel na temelju tega, ker VIDIŠ sebe in neke druge, kako sedijo pred zasloni in gledajo razne kmetije, brate, kozolce, /mehiške/ nadaljevanke, dežela-ima-talente… katerim vsa »družbena zaskrbljenost« v trenutku ODPADE, ko nastopi čas za drugi del tistega »kruha in iger«, in je na sporedu neko evropsko, svetovno prvenstvo v… čemerkoli, in še toliko bolj, če so »naši« zraven… nisi pa zmožen »videti« tega, da ti »televizija« ponuja nekaj deset programov, potemtakem ti ponuja možnost izbire tistega-kar-gledaš, a so vse »pametne« oddaje premaknjene na pozno-večerni, malodane nočni termin, in so premaknjene – zaradi česa? Zaradi tega, ker ni zanimanja zanje, ker jih malodane nihče ne gleda, ker /zaradi negledanosti/ reklame nimajo takšnega učinka, kakršnega želijo imeti… potemtakem nisi zmožen »videti« tega, da TI IN TVOJA NEUMNOST NEPOSREDNO POGOJUJETA TV PROGRAM, in da ti, posledično, uredniki ponujajo tisto, kar, pač, rad gledaš = neumnost/i!!!).

In – ne, ni vse človek, kar se v podobah človekovega govora oglaša (to zmoreta, resda skromno, a kljub temu, tudi papiga in škorec), kar se v človekova oblačila oblači (to, zmoreta, resda ne po svoji volji, tudi cirkuška opica in medved, to, ne nazadnje, in vse bolj, zmorejo mestni cucki), kar vozi avto, odpira vrata, hodi na delo… NE more biti, kajti – vsi delfini, vsi kiti, vsi morski psi, mravlje, polži, celo bolhe… mislijo na enak način (njih vrsti primerno = značilno), in se, posledično, enako (znotraj posamičnih vrst, seveda) izkazujejo (ne enako uspešno, to zagotovo ne, a na popolnoma enake načine!), medtem ko – samo v »človeštvu« (EDINI PRIMER V VSEM ZNANEM NAM OBSTOJEČEM!) obstajajo korenite razlike, tako v mišljenjskih zmožnostih, kakor, posledično, v izkazovanjih! In obstajajo, potemtakem, tudi neke »izjeme« (posamičnosti, NEobčost), katerih oblast NE pokvari, katerih TV NE poneumlja, katerih mediji NE zavajajo, katerim moda NE zbuja pogoltnosti, kateri, ne nazadnje – brezpogojno NE sprejemajo obče veljavnih »resnic« ( = »znanj/a«), pač pa, nasprotno, odkrivajo dejanska stanja, odkrivajo RESNICO!