V kotu mreža

V kotu mreža, čez njo pa pajek leno se razvlači,

kot da se pači, ko tejk-it-izi vneto šepeta,

včasih preža, a kaj, ko, zlahka, mrežo predrugači,

in z nje, nesramnež, kot da za norca me ima…

Kozarec pada, za enim, vselej, še drug prija,

se mi odvija, ob meni dobra družba, sod,

ta, kdor obvlada, ta, brez težave, up izpija,

in pridno čara kup mrež, in pajkov, vsepovsod…

In mi odteka, prav lepo odteka,

kot neka reka, ki odnaša čas,

v pozabo pada mnoga mi prepreka,

in vse manj slišim vseh očitkov glas…

In mi odteka, kar tako naj teče,

dovolj je daleč do pozabe dna,

kozarec vsak za kanček manj zapeče,

med pajki, v mreži, žalost mi konča…

Po grlu teče, ob pajku pajek, vsak je priča,

ženem hudiča, a kaj, ko zlahka, zlodej, se ne da,

neznosno peče, ko še v utrobo divje se zadriča,

da tam počenja, kar zlodej, pač, početi zna…

Prav tolažeče, v tišini sod na moji strani,

z močjo me hrani, vselej razume, vselej tu,

vse manj moteče, vsi pajki v mrežah zafecljani,

jih več ne briga, da mi prav vse je šlo po zlu…

In mi odteka, prav lepo odteka,

kot neka reka, ki odnaša čas,

v pozabo pada mnoga mi prepreka,

in vse manj slišim vseh očitkov glas…

In mi odteka, kar tako naj teče,

dovolj je daleč do pozabe dna,

kozarec vsak za kanček manj zapeče,

med pajki, v mreži, žalost mi konča…