Rumi, oooooo, Rumiiiii!

Občestvo se rado sklicuje na modrosti, jih navaja, in povsem običajno je tako, da takšna navajanja krožijo, v podobah kopiranja, naokoli.

V gornjem zapisu je ena sama, generalna napaka, kajti – pravilen zapis bi se glasil nekako takole:

Občestvo, nezmožno razumevanja, potemtakem tudi nezmožno ugotavljanja umnega, se rado sklicuje na bebavost (edino ta mu je, bebavemu, značilna, potemtakem tudi »razumljiva« in sprejemljiva), in, posledično, z navajanjem bebavosti določenih, bojda uveljavljenih, bebcev ( = avtoritet), ter želeč lastno »pametnost« izkazati, zgolj – dodatno izkazuje lastno NEUMNOST!

Primer takšne »avtoritete« je tudi Rumi. Malodane ni dneva, da ne bi zasledil sklicevanja nanj, in na njegovo »modrost«, in med Rumijevimi »modrovanji« je tudi tisti »To, kar vidiš v meni, nisem jaz, pač pa si ti« (ter obratno, seveda, to, kar vidim v tebi, nisi ti, pač pa sem jaz).

Kako lahko pride do takšnega »modrovanja«, torej do ugotavljanja, ki v primerjavi z dejanskimi stanji NE vzdrži?! Preprosto…

Tisti svet-je-tak-kakšnega-vidim je izkaz tega, da so nagonska bitja zmožna dospevati izključno do subjektivnih ugotovitev (pač, niso zmožna dospevati do objektivnih stanj). Obenem pa ta »svet-je-kakršnega-vidim« NE velja »zame«, za ugotavljanje »mene«, »mojih« značilnosti, pa čeprav je tudi ta »jaz« /«mene«/ DEL SVETA, potemtakem bi tudi za razumevanje »mene« MORALO veljati enako spoznavanje (kot velja za spoznavanje sveta)! A NE velja, občost ne govori jaz-sem-tak-kakršnega-me-vidiš, in tega ne počenja iz enega samega razloga – ker je NEZMOŽNO ugotavljati samega-sebe, ker je nezmožno prepoznavati lastna ravnanja, posledično tudi odgovornosti zanje (zaradi tega tisto večno iskanje-krivcev-izven-sebe), pač pa »sebe« ščiti na način, da (kakor povsod drugod) krivdo za ugotovitev »mojih« stanj išče v samem ugotovitelju! In od tod ta to-kar-vidiš-v-meni-si-ti! In se da takšno trditev celo argumentirati (resda argument ne vzdrži preizkušanja, a kljub temu), in se da to izkazati takole:

Svet lahko (pravzaprav takrat, kadar »sem« nagonsko bitje, IZKLJUČNO tako tudi ugotavljam!) ugotavljam na temelju zunanjosti (torej tistih vsebin, tudi izkazovanj, katere lahko ugotavljam s čutnim zaznavanjem), dočim nekega »tebe« (»tvojih« značilnosti, umskih, značajskih) ne vidim, do njih ne dospevam neposredno s čutnim zaznavanjem… ker ne dospevam do teh (»tvojih«) vsebin neposredno, pomeni, da dospevam posredno (do spoznavanja česarkoli zmorem namreč dospeti izključno na nekem predhodnem znanju, poznavanju – če ne vem, kaj je to sladko, potem ne morem ugotavljati sladkosti določene vsebine, katerekoli)… pomeni, da »tebe« lahko presojam izključno na osnovi poznavanja - »sebe«… pa, potemtakem – če v »tebi« ne vidim dobrote, umnosti, sposobnosti… potem tega ne vidim zaradi tega, ker tega v »tebi« ni, pač pa zaradi tega, ker teh lastnosti »jaz« (sam) ne premorem, in ker jih ne premorem, jih tudi ne poznam.

Takšno »dojemanje« (pa četudi Rumijevo!) je izkaz tolikšne neumnosti, da je ni moč označevati z uvidevnejšim izrazom, kot je – BEBAVOST! Čemu? Pojasnim, z dvema povsem banalnima primeroma…

Kadar zdravnik (denimo psihiater) pri nekom ugotavlja (psihično) obolelost… takrat, kadar »tebe« zdravnik vidi kot obolelega, takrat (po Rumijevi »logiki«, in po »logiki« vseh preostalih bebcev) v bistvu sploh nisi »ti« obolel, pač pa je obolel zdravnik (si-tisto-kar-v-meni-vidiš)???!!!

Ali pa (glede na to, da medsebojna delovanja = sopogojevanja delujejo v podobah principov, pravil, kar pomeni, da VSELEJ VELJAJO ENAKA RAZMERJA, ENAKA IZKAZOVANJA, ENAKE UGOTOVITVE, tudi takrat, kadar se obravnavana vsebina spremeni!) takrat, kadar biolog opazuje mravljo… takrat je, v bistvu (in po Rumijevi »pameti«) biolog sam mravlja (ker je on sam takšen, kakršno mravljo vidi, njene značilnosti)???!!!

Mravlja pa je (tako kot obolela in k zdravniku-po-pomoč-dospela-oseba) zgolj nedolžna žrtev biologove (zdravnikove) nezmožnosti ugotavljanja »pravega tebe«???!!!