Občestvo
se rado sklicuje na modrosti, jih navaja, in povsem običajno je tako, da takšna
navajanja krožijo, v podobah kopiranja, naokoli.
V
gornjem zapisu je ena sama, generalna napaka, kajti – pravilen zapis bi se
glasil nekako takole:
Občestvo,
nezmožno razumevanja,
potemtakem tudi nezmožno ugotavljanja umnega, se rado sklicuje na bebavost (edino
ta mu je, bebavemu, značilna, potemtakem tudi »razumljiva« in sprejemljiva), in,
posledično, z navajanjem bebavosti določenih, bojda uveljavljenih,
bebcev ( = avtoritet), ter želeč lastno »pametnost« izkazati, zgolj –
dodatno izkazuje lastno NEUMNOST!
Primer
takšne »avtoritete« je tudi Rumi. Malodane ni dneva, da ne bi zasledil sklicevanja
nanj, in na njegovo »modrost«, in med Rumijevimi »modrovanji« je tudi tisti »To,
kar vidiš v meni, nisem jaz, pač pa si ti« (ter obratno, seveda, to, kar vidim
v tebi, nisi ti, pač pa sem jaz).
Kako
lahko pride do takšnega »modrovanja«, torej do ugotavljanja, ki v primerjavi z
dejanskimi stanji NE vzdrži?! Preprosto…
Tisti
svet-je-tak-kakšnega-vidim je izkaz tega, da so nagonska bitja zmožna dospevati
izključno do subjektivnih ugotovitev (pač, niso zmožna dospevati do objektivnih
stanj). Obenem pa ta »svet-je-kakršnega-vidim« NE velja »zame«, za
ugotavljanje »mene«, »mojih« značilnosti, pa čeprav je tudi ta »jaz« /«mene«/ DEL
SVETA, potemtakem bi tudi za razumevanje »mene« MORALO veljati enako
spoznavanje (kot velja za spoznavanje sveta)! A NE velja, občost ne govori jaz-sem-tak-kakršnega-me-vidiš,
in tega ne počenja iz enega samega razloga – ker je NEZMOŽNO ugotavljati
samega-sebe, ker je nezmožno prepoznavati lastna ravnanja, posledično tudi
odgovornosti zanje (zaradi tega tisto večno iskanje-krivcev-izven-sebe), pač pa
»sebe« ščiti na način, da (kakor povsod drugod) krivdo za ugotovitev »mojih« stanj
išče v samem ugotovitelju! In od tod ta to-kar-vidiš-v-meni-si-ti! In se da
takšno trditev celo argumentirati (resda argument ne vzdrži preizkušanja, a
kljub temu), in se da to izkazati takole:
Svet lahko
(pravzaprav takrat, kadar »sem« nagonsko bitje, IZKLJUČNO tako tudi
ugotavljam!) ugotavljam na temelju zunanjosti (torej tistih vsebin, tudi
izkazovanj, katere lahko ugotavljam s čutnim zaznavanjem), dočim nekega »tebe«
(»tvojih« značilnosti, umskih, značajskih) ne vidim, do njih ne dospevam
neposredno s čutnim zaznavanjem… ker ne dospevam do teh (»tvojih«) vsebin
neposredno, pomeni, da dospevam posredno (do spoznavanja česarkoli zmorem namreč
dospeti izključno na nekem predhodnem znanju, poznavanju – če ne vem, kaj je to
sladko, potem ne morem ugotavljati sladkosti določene vsebine, katerekoli)…
pomeni, da »tebe« lahko presojam izključno na osnovi poznavanja - »sebe«… pa,
potemtakem – če v »tebi« ne vidim dobrote, umnosti, sposobnosti… potem tega ne
vidim zaradi tega, ker tega v »tebi« ni, pač pa zaradi tega, ker teh lastnosti »jaz«
(sam) ne premorem, in ker jih ne premorem, jih tudi ne poznam.
Takšno »dojemanje« (pa četudi
Rumijevo!) je izkaz tolikšne neumnosti, da je ni moč označevati z uvidevnejšim
izrazom, kot je – BEBAVOST!
Čemu? Pojasnim, z dvema povsem banalnima primeroma…
Kadar
zdravnik (denimo psihiater) pri nekom ugotavlja (psihično) obolelost… takrat,
kadar »tebe« zdravnik vidi kot obolelega, takrat (po Rumijevi »logiki«, in po »logiki«
vseh preostalih bebcev) v bistvu sploh nisi »ti« obolel, pač pa je obolel
zdravnik (si-tisto-kar-v-meni-vidiš)???!!!
Ali pa
(glede na to, da medsebojna delovanja = sopogojevanja delujejo v podobah
principov, pravil, kar pomeni, da VSELEJ VELJAJO ENAKA RAZMERJA, ENAKA
IZKAZOVANJA, ENAKE UGOTOVITVE, tudi takrat, kadar se obravnavana vsebina
spremeni!) takrat, kadar biolog opazuje mravljo… takrat je, v bistvu (in po
Rumijevi »pameti«) biolog sam mravlja (ker je on sam takšen, kakršno mravljo
vidi, njene značilnosti)???!!!
Mravlja
pa je (tako kot obolela in k zdravniku-po-pomoč-dospela-oseba) zgolj nedolžna
žrtev biologove (zdravnikove) nezmožnosti ugotavljanja »pravega tebe«???!!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar