Odprlo je nebo svoje zaklade

Odprlo je nebo svoje zaklade,

in prav lahkotno legajo na tla,

povsod, kjer zvezda bela, tiho, pade,

tam o zakladu zgodba se konča…

Ugašajo se zvezde pod nogami,

še najsvetlejša enkrat izpuhti,

zaklad zaklad je dokler k sebi mami,

dočim v rokah se v smetje spremeni…

In dospeva, tja dospeva,

kjer se prav vse izniči,

kjer trenutek ne okleva,

ko požira goltajoč…

In dospeva, tja dospeva,

kjer ugasne se, pri priči,

da pozabljeno sameva,

prazne sanje sanjajoč…

Odprlo je nebo svoje zaklade,

razdaja to, kar dati mu je moč,

malo veselja, ki, zlahka, ukrade

ga sončen dan, v temo ovita noč…

Ugašajo se zvezde pod nogami,

in svet je tak, da rado potepta,

ko divje se zaganja za željami,

katerih biti vreden sploh ne zna…

In dospeva, tja dospeva,

kjer se prav vse izniči,

kjer trenutek ne okleva,

ko požira goltajoč…

In dospeva, tja dospeva,

kjer ugasne se, pri priči,

da pozabljeno sameva,

prazne sanje sanjajoč…