Ko
mravljam razlagam, da vesolje, za naše zmožnosti spoznavanja, nima konca in
kraja, me čudno gledajo. Tudi one namreč obstajajo… tudi one živijo… tudi one
gledajo in vidijo… tudi one so pametne… pa »vedo«, da se »vesolje« konča za
sedemindvajseto smreko od mravljišča, in z reko, ki, na drugem koncu, o
praznini za njo priča…
Ja, od »klina«,
na katerem stojiš, na »razvojni lestvici«, natančneje, od zmožnosti možganov,
miselnih (posledično tudi vseh ostalih), so odvisne resnice. »Manjša« kot je
glava, manjši je njen svet, manjša je pot do ugotovitev, manjša je težavnost dospevanja
do »resnic«…
Redke
so velike glave, in praviloma so vse, vsaka v svojem času, »čudne«, ker
govorijo drugače, kot »vedo« vse ostale, krepko manjše glave.
Tako,
pač, je, kjer je tozadevno ista tvorba, svet-dvonogih-v-oblačila-odevajočih-se,
sestavljen iz dveh povsem različnih bitij!
Ni komentarjev:
Objavite komentar