Danes
sem, med delom, odmikal nek napihljiv bazen, da sem lahko krog njega pokosil,
in – ko sem dvignil zadevo, sem zagledal kačona…
Tu, v »naravi«,
živim že četrto leto, prej pa sem neka tri leta tudi hodil sem, v sosednjo
hiško, nekakšen zidan šotor, ki je služila kot »vikend«, v času, ko temperature
še niso bile tako (pre)nizke, da se v objektu ne bi dalo prespati. In sva
zatekla dobesedno džunglo, tako je bilo vse zaraščeno, da niti pet metrov
terena pred seboj nisi mogel videti. Potemtakem sva, z golimi rokami, bolj ali
manj, razčiščevala marsikaj, neko kombinacijo akacij, bezga, šipka, srobota,
hmelja, podivjanih, tudi po deset metrov visoko, v krošnje dreves, segajočih
trt, bezga, robidovja, lesk, kopriv… verjetno sem še kaj pozabil omeniti… pa
nikoli na tem svojem delu brega nisem neke strupenjače videl. Seveda sem videl
plazilce, različne, denimo gože, pa kuščarje, martinčke, zelence, slepce, a
strupenjače še nikdar.
Zavedam
se, še kako, da delim prostor tudi z njimi, s strupenjačami. Za modrasa sicer
nisem prepričan, čeprav bi bili pogoji zanj optimalni, za gade pa. Povsod so,
celo več jih je, povsod, tudi v mestih, kot si predstavljamo. Kakorkoli že…
Prostor,
katerega si je izbral, za bivališče, uvodoma omenjen kačon, je bil, zanj,
izjemno nerodna izbira, neprimerna, in ga je, kot takšna, stala glave. Da,
sedaj je, že kar nekaj časa, pokojen kačon. Odločil se je namreč živeti niti
dva metra stran od površin, na katerih se Mala igra, se prek njih sprehaja,
teka, odlaga svoje igrače, posodice, kanglice, lopatke, grabljice, in, kakopak,
tudi sega ponje. In niti misliti nočem o tem, do česa bi lahko prišlo, ob nekem
neljubem srečanju Driskine ročice, ali nožice, z gadom! Že pri odraslih zna
biti zadeva sila neprijetna, in lahko traja nekaj mesecev, preden se
poškodovano tkivo obnovi, dočim bi bilo pri triletnem otroku, s krepko manjšo
telesno težo, takšno srečanje lahko dobesedno tragično…
Ko bi
kačona našel nekje nižje, na bregu, bi ga pustil pri življenju. Običajno se
kača pravočasno umakne, ko zazna prihajanje nečesa prevelikega za to, da bi
njena hrana postalo. Običajno. Čeprav vem za nek konkreten primer, ko se je hči
znancev sprehajala po nepokošenem travniku, v bližini gostišča Livada, v
Ljubljani, in jo je usekal gad. Zaradi tega Mali v nepokošeno ne pustim. Čeprav
je verjetnost, da bi klopa staknila, krepko večja od verjetnosti kačinega
ugriza, vendar… mi je otrokovo življenje preveč dragoceno, da bi se z
ugotavljanjem verjetnosti ukvarjal!
Da,
prvo moje tukajšnje srečanje s strupenjačo se je zaključilo tako, da je
potegnila kratek, skrajšan konec. Pri čemer ni trpela, koso sem imel delujočo,
in manj kot sekunda je trajalo, da je plazilec ostal brez glave. In bom zdaj še
toliko bolj pozoren, na vsak Malin korak. Kolikor je to, povečanje pozornosti,
sploh izvedljivo, seveda. Že do sedaj je morala, vedno, počakati, da sem celo
neko teraso pregledal, preden sem ji dovolil, da sva se začela loviti po njej,
krog dreves in brajd.
Ni komentarjev:
Objavite komentar