Sem
bedak, priznam! Kot tak se izkazujem vse svoje življenje. Z nekim zaupanjem, s
poštenostjo, z iskrenostjo, z dobroto. Vendar…
Sem
bedak posebne vrste. Dokler to želim biti, kakopak. Bedak, ki zna, in zmore, za
razliko od mrgolečih »pametnih«, v določenih okoliščinah, pobrati s tal, in te,
dobesedno, rešiti, ti dati, povsem na novo, življenje. Obenem pa…
Obenem
pa sem tak bedak, da ko prekoračiš neke skrajne meje, pri meni, zmorem tudi to,
da te, preprosto, pustim v tvojem dreku, pa če ti drugače ni, naj te pobere.
To ne
pomeni, da imam, kakor povprečnost, dva obraza, daleč od tega, imam pa dva
načina ravnanj – do dobrega bom, vselej, dober, do slabega pa… ne, slab ne bom,
le s slabim ničesar ne bom hotel imeti opraviti! Tudi toliko ne, da bi s prstom
mignil zanj.
Nisem
samaritan, nisem idiot, zgolj – bedak.
Ni komentarjev:
Objavite komentar