Moji
otroci… njim, in zanje, sem pripravljen iti na kolena, svoja, kakopak. Samo
njim.
Nekoč
jih je bilo več. Ne pretirano več, a, vsemu navkljub, več. Neki štirje so mi
umrli, neko peto pa se mi v popolnosti predstavilo.
Še
klobuka ne snamem pred vsakomur, pa se bom s snemanjem hitreje izkazal neki
mizi, kakopak postelji, tušu…
Tudi za
lastne otroke ne bom vrednot zanikal, kaj šele zavrgel. V upanju, da me nikoli
ne prisilijo v izbiro, med njimi in tistim, za kar vem, da je edino pravilno,
dopustno, človečno, etično.
Marsikateri
koristi, do katere bi lahko dospel, ko bi samega sebe, svoje nazore,
prilagodil, vsaj tozadevno, in za nekaj časa, nisem učakal. Ker je nisem želel
učakati. Vseeno je namreč to, kolikokrat, in za koliko se prodajaš, ko se
enkrat samkrat, prodaš, samega sebe v kurbo narediš. In to do konca življenja
tudi ostaneš!
Je že
dovolj, celo krepko preveč, teh in takšnih, katere je moč, zlahka, kupiti! Celo
tako, da se tega niti ne zavedajo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar