Ja, bil
je, moj Mali, pri očetu na obisku. Prišel je ob pol dvanajsti, in ostal osem ur
in pol. Ne pomnim, kdaj ga je neko mesto, razen njegove sobe, poslednjič za
toliko časa zadržalo. In bi tudi prej prišel, ko ne bi imel dopoldne nekih
obveznosti…
Cucka
sta ponorela od veselja, ko sta ga zagledala. Pa je bilo kar nekaj božanja,
crkljanja. Še malo, pa bi kar z njim odšla. Vsaj za hec, seveda. Ja, ponorela
sta, meni pa se oči nekoliko rosijo. Ne vem, je to radi večanja vlage v zraku,
ali radi tega, ker se je odpeljal domov…
In sva
kar nekaj partij šaha »vrgla«. In ugotovila, da se mladi ne da staremu, obratno
pa tudi ne gre. Nekako pol na pol so se zmage razvrstile, ne da bi porazi v
slabo voljo spravljali. Daleč od tega, lepo ga je bilo gledati nasmejanega. Lepo
se je bilo pogovarjati z njim. Resda mlad, in z »malo« manj življenjske »kilometrine«,
a prija njegove besede poslušati. Zna mnenje oblikovati, ga podkrepiti,
(u)braniti…
In
večer se je malodane izpraznil, z njegovim odhodom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar