Na pómlad rojen…

Na pómlad rojen, na pozno pomlad,

v času cvetenja neba modrih trat,

mi pesem je druga kar sebe poznam,

v njej se porajam, v njej se razdam…

 

Na pómlad rojen, v življenje kipeče,

zlatile so zvezde mi kapljice sreče,

imeti res rad navsezgodaj spoznal,

pa svojo sem pot prav tako tlakoval…

 

Minila pomlad je, in pot je zorela,

ni zrla kot druge, je drugo hotela,

iskala je sonce in zvezdnato noč,

iskala kar níkdar kupiti ni moč…

 

Iskala je sanje, in upe bodrila,

iskala oči, in zaman se tešila,

iskala je nekaj, kar redko se skaže,

v svetu, ki čisto, po vrsti, umaže…

 

In že je kazalo, da čudež obstaja,

da dušo mi pesem neskončna oplaja,

da v tistem, kar v celi sem poti iskal,

sem, srečnež, se znašel, in, končno, pristal…

 

Ne, čudežev ni, so le farse, utvare,

življenje razkriva številne prevare,

za hrbtom prav vse mi je zlahka ostalo,

a v duši le tisto, kar vselej bo žgalo…

 

Na pómlad rojen, nek tujek planeta,

usoda že z rojstvom bila mi prekleta,

iskal sem srce, in globino v očeh,

pa dobro bom plačal za ta velik greh…

 

Na pómlad rojen. Ni treba bilo.

Zaman, prav zaman mi do konca bo šlo.

Le pesem mi zvesta, le ona ostaja,

da v njej razkrojiti se smel bom do kraja.