Na nekem oguljenem kamnu…

Na nekem oguljenem kamnu, nekoč,

morda bo, na drobno, pisalo:

Na plečih me nosil, izdala ga moč,

zdaj spodaj kar ga je ostalo.

 

Na neki oguljeni hiši, nekoč,

razpoka, morda, bo nemela:

Prišel je, v nasmehu in v upu sijoč,

do konca prav vse sem mu vzela.

 

Na neki oguljeni knjigi, nekoč,

morda bo v bledelosti brati:

Kot travnik me tkal je, v soncu cvetoč,

srce sem mu smela spoznati.

 

Na neki oguljeni zgodbi, nekoč,

če smela bo seči v spomine:

Je sanjal o dnevu, dočakal pa noč,

brez zvezd, le s temo v globine.

 

Na nekem oguljenem kamnu, v posmeh,

ki dež ga, in veter, razjeda:

Zaman je iskal na samotnih poteh,

življenje mu več ne preseda.