Izteka se…

Danes sem odpeljal Malo. In zastavil »dopust«. V bistvu kaj dosti počivanja ne bo, preveč dela čaka, a – koso lahko odložim, za nekaj časa, da predahnem, Driske ni moč. Terja, vselej in nenehoma…

 

Na poti nazaj se mi je utrnilo neko razmišljanje. O nekem času, sedanjem, tudi preteklem. O mojem življenju, pač, kajti – izteka se štirinajsti mesec, v katerem živim sam. V bistvu sem, po vprašanju nekih partnerskih odnosov, sam krepko dlje, vse od konca avgusta leta dva tisoč dvajset, od Malinega rojstva. Da, dokler je še bila nenehno tu, doma, Mala, sem, v bistvu, živel z njo, in pa z nekim »truplom«, ki je sicer skuhalo kavo, in kosilo, a česa več od njega ni bilo pričakovati. Z izjemo laži, ki jih je stresalo po tekočem traku, zahrbtnosti, izrabljanja mojega zaupanja, moje dobrote… in se mi je to »truplo« kasneje do zadnjih svojih zmožnosti, in »odlik«, izkazalo, pa… verjemi, nisi med tistimi redkimi »srečneži«, ki imajo to »čast«, da spoznajo svinjak na dveh nogah, kakršnega sem sam smel ne samo spoznati, pač pa tudi (do)živeti!

 

Štirinajst mesecev. Kot nek samostanski brat, skorajda, zaprisežen v molk in v samoto, pa – če sem ta čas znal in zmogel preživeti, ni vrag, da ne bi preživel, tako, tudi tisoč štiristo mesecev, čeprav – niti sto štirideset si jih ne želim dočakati, so mi že vsi pretekli prek glave dovolj!

 

V življenju sem kar nekaj napak naredil, na tem »dobrem« in »poštenem« svetu, in malodane vse te napake so temeljile na tem, da – sem zaupal, sem pomagal, sem se dajal in razdajal! Ko bi bil drugačen, ko bi tudi sam bil svinjak… popolnoma drugače bi mi bilo, bi radi mene trpeli drugi!

 

Ko ugotavljam, kaj vse mi je bilo dano spoznati, tudi za nazaj, za čas, ko sem živel v pravljični farsi, v nekem sobivanju, ki se je pred mojimi očmi odvijalo popolnoma drugače, kot se je za mojim hrbtom, ni, niti za hipec, dvoma – bolje tudi sam, kot ob nekom, ki kot celota ene same sekunde mojega življenja ni vreden, ene same ne! Kar je tudi izkazal, in dokazal, s svojim početjem, s svojo »predanostjo«, »hvaležnostjo«, »iskrenostjo«, skratka – s svojo sprijenostjo, da večje še nikdar poprej nisem doživel! Ma, kaj večje, če vse sprijence, kar sem jih srečal, na kup zložim, »truplu« do kolen ne sežejo! Tako da…

 

Ja, veliko napako sem naredil daljnega decembra, leta dva tisoč enajst, takrat, ko sem, širom, odprl vrata svojega domovanja, in srca, tistemu, kar se je, z Malinim rojstvom, v tudi očem vidno »truplo« spremenilo. Pa da ne bo nesporazumov, to »truplo« je še kako živo, še kako aktivno, zdaj, ko se zmore v svojem svinjaku sukati, se s sebi enakimi »krasiti«, le – kakor se poštenosti in uvidevnosti gnusita nepoštenost in sebičnost, tako se sprijenosti gnusita poštenost in dobrota… čeprav ju zmore s pridom zlorabljati, izrabljati, do maksimalnih meja, in celo nanju računati takrat, kadar prek meja seže, in bi za določena ravnanja pri komerkoli drugem »po gobcu« dobila, pri takšnem, ki je »truplu« vsaj podoben, kaj šele enak! Kakorkoli že…

 

Takrat, kmalu bo dvanajst let tega, sem sicer sprejel nek dober, silovito dober KDO, a sem, z njim vred, kot paket, sprejel tudi povsem sprijen, sebičen, da, tudi zloben KAJ, in se je ta KAJ vešče prikrival, leta in leta, ter se šele tik pred koncem razkril, v svojih pravih podobah. In je že tako, da je sprijenost vselej nad dobroto, ne nazadnje več je sebičnosti, kot uvidevnosti, samo-odpovedovanja, pa ni čudno, da ta KAJ šefuje KDO-ju…

Ko bi takrat vedel za ta KAJ – ene same sekunde ne bi z njim preživel, kaj šele, da bi mu vrata odpiral! Ene same sekunde ne! V bistvu lahko ta KAJ »privoščim« samo njemu podobnim gnidam, po principu gliha-vkup-štriha, ki si tudi ne zaslužijo ničesar lepega, dobrega, človečnega. In jih, na žalost, niti malo ni…

 

Da, izteka se štirinajsti mesec. Ko naj bi, s svojo »nežno toplino« pri življenju ohranjal nek KDO, medtem ko v taistem telesu KAJ svinja tako, da bolj ne bi mogel, in se niti malo ne meni zame, za moje občutke. Krepko drugače se izkazuje, tako da… ja, ima srečo, to ex (ob meni) »truplo«, ta KAJ, da meni to počne, ko bi se komurkoli drugemu izkazal na načine, kot se je meni, olala, domnevam, da bi že zdavnaj vsaj celovito protezo nosil, če ne še česa hujšega utrpel! Predvsem tam, kakopak, kjer je biti prasec nekaj običajnega, samoumevnega, »normalnega«… potemtakem med raznimi KAJ-i in njihovo druščino.

 

Nimam »prijateljev«, še manj imam »prijateljice«. Sem izbirčen, zelo, glede tega. A premorem nekaj oseb, za katere vem, da se lahko v vsakem trenutku nanje obrnem, in mi bodo pomagale, po svojih najboljših močeh. Celo takšni so med temi osebami, da zmorejo, da znajo pomagati, ker – imajo »nekaj« v svojih glavah! Pa ne zavidam »truplu«, ki se sicer ponaša s kopico »prijateljev«, a močno dvomim, da ima, med njimi, enega samega prijatelja! Še posebno takšnega, ki bi v zgornji glavi vsaj malček več zmogel izkazati, kot zmore s spodnjo. Da pa o izkazovanju »srca« in »duše« sploh ne govorim, ker velja tisti, pa še kako, s-kom-si-takšen-si, pa zlahka trdim, poznavajoč »truplo«, to, da – bi doživel največje presenečenje, presenečenje celotnega svojega življenja, ko bi ugotovil, da med »prijatelji«, kakršne »truplo« nabira, kdorkoli omembe vreden obstaja! Zgolj običajnost, neka, ki se sicer zmore krasiti s kupljenim, morda, po »truplu« sodeč, tudi z ukradenim, a z nobeno lastno vsebino, česarkoli dobrega vredno. Pomeni…

 

Pomeni, v bistvu, ko bolje razmislim, da sem s to svojo samostjo prišel na boljše, kot sem imel prej! Ker je vsaka resnica boljša od laži, vsaka iskrenost boljša od zahrbtnosti, vsaka poštenost boljša od sprijenosti (da ne naštevam, posamič, oblik te sprijenosti), da je bolje realno vedeti o tistem, na čemer življenje temeljiš, kot živeti v nekem lažnem, neutemeljenem prepričanju o tem, da je vse v redu, za hrbtom pa se ti celo vrabci posmehujejo, vedoč, kaj se ti, prav tako za hrbtom, dejansko odvija. In tudi sicer – izhajam iz čiste hiše, v čistem so me vzgajali, spoštujem vrednote nekih svojih prednikov, pa mi še zdaleč ne more biti do tega, da bi se mazal, četudi »samo« s tem, da bi, pa čeprav ne vedoč, svinjak ob sebi imel! Pod svojo streho, za svojo mizo, v svoji postelji. Ne, najlepša hvala za takšno »radost«!

 

Ne sodim na ta svet! To že dolgo vem. Sem popolnoma drugačen, od občih! Povem v obraz, povem takrat, ko je potrebno povedati, v oči govorim enako, kot za hrbtom, nikoli nisem zlorabljal nekega položaja, četudi sem priložnosti imel, nikoli nikomur ničesar odtujil, nikoli sebi več terjal, kot mi je bilo odmerjenega… vedno sam, na nekem svojem bregu, dočim se je na nasprotnem, vedno, trlo, »poštenih«, »dobrih«… predvsem pa sebičnih, da-je-meni-čim-lepše nagonskih bitij! Vedno! In edino, kar sem iskal, vselej, je bila sorodna duša, nekoga, na katerega se bom lahko oprl, ko bom oporo potreboval, nekoga, ki mi bo ob strani, kadar se bom, v nekem »boju«, izgubljenega začutil, nekoga, za kogar bom smel živeti, se mu dajati, mu biti, prav tako, opora, pomoč, tovariš! Kaže, da sem iskal preveč, krepko preveč…

 

Za »truplo« bi bilo dobro, ko bi dospelo do resnice o sebi, takrat bi se znalo celo to pripetiti, da bi se, na položaju šefovstva, sprememba pripetila, in bi KDO postal odločujoč, namesto KAJ-a. A to ni moj problem. Še zlasti radi tega, ker je ta KAJ tako vražje »pameten«, da niti sluti ne, od daleč, lastne – zabitosti, neumnosti! Meni pa tako ne verjame, ne zaupa, ker – kadar se po vetru ravnaš, kadar imaš več obrazov, tako, kot jih ima KAJ in njegovi »prijatelji«, takrat zaupaš le sebi enakim, čeprav, absurd, zaupanja sploh vredni niso. Še za hipec ne! In ne zaupaš tistemu, ki ve, ker ve drugače, kot »veš« sam, in ne zaupaš tistemu, ki bi zmogel pomagati, ker zase »veš«, da je s teboj vse-v-redu, si, pač, sebi povsem sprejemljiv, in v okoliščinah svinjakov, kot svinjak, celo »normalen«…

 

Kakorkoli že, izteka se štirinajsti mesec. Določene spremembe, tiste vidne, zunanje, sem že opravil. Denimo, snel sem nek napis s hiše. Napis, ki, tudi on, o moji dobroti, zaupanju, naivnosti… potemtakem o moji bebavosti priča. Napis, s katerim sem hotel radostiti, a se je izkazalo, da…

 

Zamenjati mislim kavč. Preveč je »kompromitiran«, da bi smel obstati. Mi, še zdaleč, ni prijetno uporabljati ga. In sem v dogovoru, z bratom, da njegovega vzamem, čeprav… je star, a tudi sedanji je. Je celo krepko ožji, a za Malo in mene povsem dovolj širok, tako in tako se Driskač skoraj vso noč stiska k meni… vendar za bratovega vsaj to vem, kdo je, in zlasti kdo ni spal na njem…

 

Neke mete, posajene povprek, kosim, redno in sproti. Sem jih sicer prenašal, poprej, ne radi sebe, a zdaj ne čutim nobene potrebe po tem, predvsem pa so mi v napoto, bi mi le dodatno delo povzročale, v kolikor bi jih obdržal…

 

Tudi do nekih sprememb v sebi sem dospel. Solza že kar nekaj časa ni več, vse večkrat preklinjam. Pomeni, da je…

Ne, žalost, zagotovo, (še) ni izničena, tudi biti ne more, resnično, iskreno sem živel, vsak hipec svojega življenja, in tudi zadnjih dvanajst let, in – kadar imam rad, imam rad dejansko, nesebično, na način, kakršnega KAJ sploh pozna ne, kaj šele, da bi prejemal, tak imam-te-rad, od svojih »prijateljev«, kaj šele, da bi ga bil, ta KAJ, zmožen izkazovati!  Kjer je sebičnost, tam takega imam-rad ni, in ga nikoli biti ne more. Čeprav »vedo« veliko o neki »ljubezni« povedati, ne glede na to, da niti tega ne vedo, kako se le-ta izkazuje…

Ne, žalost, bolečina še ni izničena, a se vse več jeze nabira, kar je dobra zamenjava. Celo odlična! Predvsem pa je dozorela odločenost, da – nikoli več tistemu, kar sem v podobah svinjaka spoznal, ne dam sebe, svojega srca, duše, svojega življenja! Potemtakem bi se moral KAJ povsem spremeniti, se umakniti v PM, ali še dlje, da bi obstajal kanček možnosti za… brez veze razmišljati o nerealnem! Ni, preprosto ni možnosti, da bi lastno hišo, svoje življenje onesnaževal! Še več – takšnih niti v svoji fizični bližini nočem, čeprav jih moram marsikdaj potrpeti, kadar, pač, drugače ne gre. A da bi ob njih in z njimi živel, celo odhajal s tega sveta… hvala lepa, raje si modrasa krog vratu ovijem!

 

Ja, izteka se štirinajsti mesec. Kdor zmore brez mene, brez tega bom zmogel jaz! Znam upoštevati dejstva, znam samega sebe obvladovati, znam, ne nazadnje, imeti določene vrednosti, jih upoštevati in spoštovati! In znam, sem že nekajkrat dokazal, poreči tisti nič-več-od-mene-išči-tam-kjer-si-doslej! Pa kaj potem, če bo kakšna »žrtev padla«, tudi za moje življenje se le redki (z)menijo!

 

Ja, vem, je vrag, kajti – še vedno je bolje, da so redki, takšni, kot da so takšni, »prijatelji«, ki s teboj samo v »dobrem« znajo »prijateljevati«, v nasprotnem pa… svoje »prijateljstvo« do konca izkažejo?!

»Z nikomer se nimam pogovarjati…« sem slišal pred več kot dvanajstimi leti. Pogovarjaj se s tistimi, s katerimi »bližino« in »toplino« deliš! Tako tudi sam počnem, se pogovarjam z otroci, pa s Tiso, s Tarom… medtem ko mi meseci tečejo, iz dneva v dan enako, bolj ali manj. A to je izključno moj problem!

 

Ko sem odpeljal Malo, in se vrnil, sem njeno dal prat. Čeprav sva že prej prala, se je nabralo, za poln stroj. Že obešeno. Zdaj je v pranju belo.

Med prvim pranjem sem si »delovišče« ogledal, in v mislih razvrščal potek posamičnih del. Nekako bom, kakor bo čas dopuščal, med košnjo vrival odstranjevanje odvečnih ograd. Pa postavitev nove, ki bo še dve terasi zajela v zaokroženo celoto. Pri nekaj brajdah moram obstoječe, lesene stebre zamenjati z betonskimi. Nekaj lesa, trenutno še v podobi debel, moram iz gozda spraviti. Poskrbeti za drva, vsaj deset metrov jih nameravam kupiti, tudi v dokaj grobem stanju. Jeseni bom še nekaj dreves zasadil… potemtakem mi dela, in nekih »ciljev«, še nekaj časa ne bo zmanjkalo. In mi ne bo treba vlačiti se naokoli, ter iskati nadomestkov za neke praznine. Nikoli jih nisem spoznal, občutil, teh praznin, vselej sem v sebi našel nekaj, s čemer sem se lahko izkazoval. Pa čeprav v podobah, ki občim omembe vredne niso, kaj šele, da bi sami k njim hiteli, hoteli. Pač, na mojem bregu nikoli ni bilo gneče…

 

Ne želim jih niti sto štirideset! Zgolj toliko, kolikor bom zmožen na lastnih nogah (pre)stati, in z lastnima rokama opraviti, kar mi bo opraviti. Brez raznih posvetnih in dušnih pastirjev, brez nekih usmiljenih sester in predvsem – brez nekih skesanih »sestričen«! Naj bo vsakdo tam, kamor sodi! Jaz sodim k sebi, k svojim vrednotam, v svojo samost.