Predolgo že…

Že predolgo vsega dosti,

še preveč, v nebo že gré,

ni se mi z življenjem bosti,

in mu krhati rogé…

 

Smet v smetju se oplaja,

in ničevost, le medi,

v poplavi vse zasmraja,

vse, kar v roké dobi…

 

Duša, če že je, sebična,

terja vzemi, in ne daj,

glava trda, in brezlična,

v sluz odet je neznačaj…

 

Da želodec ljubo gode,

da je zadovoljna rit,

še hudiču so oprode,

če je od tega profit…

 

Smet v smetju, v blatu blato,

ti pa zganjaj čisto pot,

iz zagate v zagato,

kjer je dreka vsepovsod…

 

Že predolgo je prek glave,

človek redkost, tu in tam,

redke so oči sanjave,

a brez njih živet ne znam.