»Šarmanten gospod«…

Danes sem v trgovini slišal, da sem »šarmanten gospod«, in da »je tako ljubeznivih zelo malo«…

 

Glede šarma – godi, kaj ne bi (še celo brez klobuka sem bil!), čeprav gre pri tej zadevi ne samo za tisto, kar nekdo ne/oddaja, pač pa tudi za tisto, kar nekdo drug ne/zmore zaznati. Potemtakem gre za povsem subjektivno dojemanje, pa na takšnih zadevah ne kaže nekih generalnih zaključkov sprejemati.

Seveda sem se za svojo »šarmantnost« zahvalil, in ne bi bil jaz, ko ne bi pridodal ko-bi-me-v-širokem-nasmehu-videli-brezzobega-bi-spremenili-mnenje… da, cel svet, baje, »gradi mostove«, jaz brez svojih ostajam.

 

Glede ljubeznivosti pa – dejstva so dejstva. Pozdravim, vedno, ob vstopu v trgovino, pozdravim, ji/mu namenim kakšno besedo, vsako prodajalko, vsakega prodajalca, dam vedeti, da zame niso neki predmeti, dani meni na razpolago, pač pa živa bitja, ki skušajo svoj posel opravljati, in ga, vsaj v odnosu do mene, dobro opravljajo. Kadarkoli namreč v trgovini iščem neko pomoč, vedno jo, brez sleherne slabe volje, večinoma z nasmehom na obrazu, tudi dobim. Prav danes se je nek prodajalec, ki je robo na police zlagal, prek celega Špara sprehajal z menoj, da mi je pokazal, kje bom našel, kar sem iskal, čeprav sem mu rekel, naj ne dela nepotrebne poti, pač pa me samo usmeri…

In, ko bi bil tak, ko bi hotel tako početi – kaj vse bi lahko iz trgovine odnesel, mimo nekih blagajničark, ki mi povsem zaupajo, ko jim povem kaj je v vrečki, ki v vozičku ostane, čeprav pogleda v svojo notranjost ne dopušča. A ne želim biti tak(šen), nikoli nisem bil, ne vidim razloga, da bi takšen postal. Ker – ko enkrat zaupanje zapraviš, ga, vsaj takšnega, nikoli več ne boš deležen.