Ima ostro iglo, in bode boleče,
junak še pri njem se v oči prepoti,
in klešče, o, groza, zagrabi, pa vleče,
kar kolje, mesari, povsod sama kri!
In hoče, da usta na aaaa so odprta,
pri miru bi rad, da na stolu sediš,
ne ve, da boli, ko se v zob ti zavrta,
zgolj malček poskočiš, ga že razjeziš!
Povrh pa, na koncu, ko s stola smeš vstati,
vesel, da še dihaš, da si preživel,
še mamo začne proti tebi ščuvati:
Veste, sladkarij pa pob ne bi več smel...
Ni komentarjev:
Objavite komentar