Odprl bom vrata, toplo plameneča,
ko splahne nesreča, ki v meni živi,
še preden uvela bo v kapljicah sveča,
bom čakal, da veter razpiha sledi...
Kdo ve, kje letel bom, kje trosil
grenčino,
kje v drobcu pristanem na divji nek cvet,
poslednjič okušal neba bom modrino,
kot ptica, z ničemer nikdar več ujet...
Morda, kdo bi vedel, priložnost bo rekla
kaj takšnega, s čemer se duša topli,
morda celo solza bo komu potekla,
in slišal se tisti bo zdaj ga več ni...
Naj bo, kakor hoče, sem tu, in po svoje,
drugače hotel ne bi, niti ne znam,
le v dobro želeče srce moje poje,
četudi k hudiču bentim, tu in tam...
In vse, kar nekomu bo, upam, ostalo,
od niča, ki si
je nadel moj obraz,
beseda bo plaha, ko njo bo pobralo,
tedaj se izteče, do konca, moj čas...
Ni komentarjev:
Objavite komentar