Imaš, kar ni premnogim dano,
čeprav so skrite, korenine,
zavoljo njih v nebo, vzravnano,
ti rado krošnja k soncu šine...
Imaš obraz, krase ga gube,
so ga gladila mnoga leta,
na njem vse zmage, vse izgube,
iz njega tvoja duša sveta...
In, kot da rado bi letelo,
si se vetrovom razklenilo,
zdaj tožno, drugič spet veselo
si pesmi ptic se namenilo...
In pod teboj, v senci zlati,
z napisi kamen nemo sanja,
vedoč, da prav vsa potovanja
se enkrat morajo končati...
Ni komentarjev:
Objavite komentar