Metuljčica razteza krila,
vso krhkost svojo,
v njih tresočo,
kot da pred sonca
voljo žgočo
bi rada cvet v
hladu skrila...
Sinička gnezdu se
posveča,
in s kljunom
polnim k praznim leta,
od svita v noč ves
dan prepleta,
da raste čivkajoča
sreča...
In zvezda...v noč
hiti zapeti,
srebri neba širne
poljane,
pa boža veke nam
zaspane,
ter - sonce kliče,
da prisveti...
In vse to mora
mati znati:
pod krili cvetek
varovati,
v kljunčku pesmico
buditi
ter v sonce ličeca
oviti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar