Dete

Od dne, ko sem zvedel, da v svet se prismeješ,

do časa, ko s časom moj glas izpuhti,

si sonce, in s svojimi žarki me greješ,

si bol, ki v srce, vse do dna, zaboli...

Odšteval trenutke sem, da pravočasno

učakalo jutro bo tvoje poti,

pozdravljal korake, v veselosti glasno,

in vselej za slednjega držal pesti...

Sem rasel, ob strani, na vseh zmagah tvojih,

kipelo je v meni, da svet bi objel,

in točil krvavo v premaganih bojih,

ne veš, a verjemi, s teboj krvavel...

Kdaj strog, in odmerjen v sodniških obrazih,

zvečine, še vedno, bolj nerazumljen,

a da prava smer je bila v smerokazih,

spoštljivo je tujih besed pričal zven...

In ni ga ne dneva, trenutka, ne diha,

ko ne bi, s ponosom, te v sebi objel,

pa naj še tako mi življenje usiha,

do zadnjega v žilah bom zate gorel!