Je v
noč mégla legla, zamrli koraki,
in kapljice
plešejo v pesem dežja,
zaspale
so pravljice, trudni junaki
že
davno povlekli so križ prek vsega…
V
smetnjaku gostija, dišečnost užitka,
vse globlje
se koplje mačkon mu v drob,
v
časih, ko duša je hladna, in plitka,
neredki
že iščejo kaj za pod zob…
Vogal
stare hiše, in stara babura,
v neštetih
opleskih z obraza zre up,
morda
trdotična ji da pijandúra
za
topel obrok, ko izlije svoj strup…
So
zvezde molčeče, je komu mar zanje,
zdaj beda
razpreda, doneč je njen glas,
ugašajo,
kot ugasnile so sanje,
dvonožec
razkril je svoj pravi obraz…
A kaj
bi, počasi se nekam že pride,
še vsakogar
čaka, v daljavi, nek rob,
gostó
posejano je smetje, in gnide,
na
koncu pa vrata, brezčasnosti zob…
In
plešejo, kaplje, megleno, tresoče,
še tople
drsijo celo čez obraz,
kot
da še nebo v nekem srcu se joče,
slepeč
se brezmejno, vedoč za poraz…
Ni komentarjev:
Objavite komentar