V senci sveče

Brleče trepeče, in tu in tam meče

prikazni temačne med sence v noč,

umirajo misli, in v kapljicah sveče,

razdaja, v plamenih, do konca se moč;

v nebo se kadi, tanka nitka življenja,

vrag vedi čemu je, in kaj se zgodi,

ko enkrat še zadnji up v končnosti jenja,

in žarek se več v očeh ne zbudi;

mar solza poteče, da bi se izlila,

a molk jo ustavi, da bol zadrži,

morda, kdo bi vedel, bi v sreči kanila,

v uteho krenila prek zadnje poti;

in vztrajno trepeče, trepeče, šepeče,

preteče se sklanja nad njo slednji piš,

pa čakaš, na to, da močneje povleče,

in v zgodbi zastaneš, se v noč odvrtiš...