In zdaj...

Rojen sem v pozne nočne niti;

morda se, prav zaradi tega,

še vedno, čas z menoj rad krega,

ko zvezde mi pusti buditi…

Odet v objem in žar nasmeha,

zastavil sem se v rosna pota,

uspešno v smeri idiota,

ki upati nikdar ne neha…

Sem skozi svet, in kraje tuje,

kot maček selil svoje sanje,

spoznal, da moje domovanje

je tam, kjer spev srca kraljuje…

Zarana videl sem širjave,

prek njih je mavrica ležala,

različnosti v vsakdanjost tkala,

odprte duše, umne glave…

Sem vrnil v tukajšnje se loge

in krenil po stopnišču uka,

spoznal, da je presodna muka

šir duše planšarske, uboge…

In dan za dnem, za letom leto

je teklo, kot odteka reka,

spoznaval bedo sem človeka,

ki mu zares prav nič ni sveto…

In zdaj? Ko je do vrha kupa?

Spet šel med nje bi, ki živijo,

da misel z mislijo častijo,

porekel jim – ni dosti upa!

A ko bi, zopet, ista pota

prek vseh življenja trat razpel,

bi nič drugače ne trpel,

ker – pot je prava, svet je zmota!