Se nebo je zapacalo v zadušljivo kraco,
ob drevesu pes
postal je, in privzdignil taco,
kaj si misli, kaj
razpreda, z mnenjem se podpiše,
prazne duše so
pospale v hladne, prazne hiše...
Ura kliče že
kokote v jutro nove nade,
sanje redke so za
mlade, jalove naslade,
kar življenje v
sebi nosi, slej ko prej razkrije,
zvezd v obilju ni,
pa trosi vsepovprek pomije...
Dolga leta ideali
so v nebo leteli,
tozadevno svet je
krasen, vsi so izpuhteli,
kaj bi s tem,
pomembno je, da se zbudi spoznanje:
še najbolj nas
odlikuje naše lastno - sranje!
Ni komentarjev:
Objavite komentar