Klovn

Odeva obraz si v podobe različne,

nasmeh je v rdečem, so v belem solzé,

krog njega vrste se podobe brezlične,

plačale za čas, da bo tekel smejé...

Nihče ga ne vpraša, če solze bolijo,

če smeh se izvija iz duše grenak,

v zabavo je tu, da prek njega živijo,

da v dan si spustijo, za hipec, svež zrak…

Ko toži, morda mu je res v tožbo dano,

morda se do tal mu izničil je svet,

pomembno je to, da dovolj je zlagano,

življenje se v novcih da zlahka preštet…

Za dnevom večer, dve, morda tri predstave,

prinaša polnilo za prazen nek kraj,

če v žalosti zmogel dovolj bo zabave,

bo dober obisk, cirkus pride nazaj…

In zro, praznobitni, po vrsti, goltavo,

jim je dobrodošel še slednji junak,

prek njega še sebi bi ščipali slavo,

a dim je le dim, v pesti zrak pa zgolj zrak…

Pred noč, ko med sanje bo skušal zaspati,

razkril si obraz bo, izpral ga na plan,

izjokal, kar dano mu je izjokati,

a z jutrom – nov klovn, in nek dan nov zlagan.