Daj, skoči z menoj!

Skoči z menoj, med glasove pojoče,

ne vem resda kam naju pot popelja,

a bova skakljala, kot nama se hoče,

morda bo uspelo celo do neba...

Preveč je sivine, preveč smerokazov,

v megleni praznini izgublja se dan,

ne da se mi šteti brezličnih obrazov,

ki tavajo v nekam, brez sončevih sanj...

Daj, pridi, pogumno, že šir naju čaka,

na nebu pomlad v tisočerih cveti,

naj bova za druge zgolj sneta bedaka,

a hočem, da zvezdo začutiš v dlani...

Daj, vem, da to zmoreš, v očeh tako piše,

in pravi lahkotno mi vsak tvoj korak,

od tal bi pognal se, visoko, še više,

in tkal zlate žarke v neba sinji zrak...