V pepelu

Privila si se, v bežnost hipa,

ki se v neba neskončnost zlije,

da tam razprede simfonije

dveh src, in enega utripa...

V svetleče jadral sem daljave,

utapljale so se v globine,

pogled, kot da nikdar ne mine,

pa zelenel je mlade trave...

In v soncu ples se je vrtel...

Sanjavo dlan je koprnela,

hotela je kot kap nositi,

v nasmehu jutra prebuditi,

želela zgolj, da bi ogrela...

A hip je v bežnosti puhtel...

Potem, znenada, zgolj pomota,

pred mrazom so se skrile ptice,

prek lic v sivino se grenčice

podale so na svoja pota...

Se ohladil je še pepel...