Sediva. Ti vstran, a predrzno me gledaš,
izzivaš, menda, bi
me rad doživel,
želiš preslepiti,
in se sprenevedaš,
da ti je vseeno,
če še boš čemel...
A kaj, te poznam,
in ti mene, pa veva,
da tvoja belina
preprosto hlepi,
in meni v čutenju
zakrulijo čreva,
takrat, ko pisalo
predolgo leži...
Bi rad, da prek
tebe se lije beseda,
si davno spoznal,
da se v njej sam topim,
in veš, da
nedolžnost mi tvoja preseda,
ko skupaj sva v
plesu gorim, poletim...
Ja, kaj vse
prenašal si, kaj vse prenesel,
mi vedno pri roki,
vodnjak mojih sanj,
prek tebe smejal
sem se, solze raztresel,
odvzameš, da
hraniš, vse kar me je manj...
Ne skrbi,
obljubim, slovesno, zagnano,
ne bom te
zapustil, dokler bom še jaz,
dognal boš, nekoč,
kar je še nedognano,
začutil, v
praznini, moj zadnji poraz...
Ni komentarjev:
Objavite komentar