Lahkotno, kot dim, ki tja v strop
poplesava,
v tišino razliva
se vrelo srce...
Vivaldi...in
vetrič, in krošnje dehte,
je v sanje posuta
nebeška dobrava...
Potoki, prek
kamenčkov belih, hitijo...
so note mu gnali v
nemiru duha,
v dotik, ki ga
struna prek duše zazna,
da z njim potlej
misli v igrivost žgolijo?
Odteka, že dolgo,
se v zvokih razdaja,
z vetrovi podaja
se, nekam v neznano,
v nemiru, a vselej
do kraja ubrano,
in vztrajno v
večeru tem, nekem, ostaja...
Ni komentarjev:
Objavite komentar