V življenju sta zgolj dve osnovni poti:
je prva, potlačena
vse do prahu,
prek nje so krdela
se vselej valila,
valila, po Svetu
ničevost razlila,
v imenu bogov, in
moči, in strahu...
Je druga, ki v
samosti najraje hodi,
in hodec prek nje,
tu in tam, tudi blodi,
si samemu sebi na
njej kažipot,
sloneč na
spoznanjih vseh lastnih zablod...
In tudi pogled ju
različen krasi:
na prvi nenehno le
greš za nekom,
in gledaš nenehno
v tresoče obline,
postanejo,
sčasoma, tvoje širine,
pa lezenje v rit
rata splošen sindrom...
Na drugi pa hodiš,
kot hodiš, po svoje,
v kletki nevidni
pod nebom ujet,
postaneš, ko
ptičica milo zapoje,
med gostim
trnovjem pa šteje vsak cvet!
Ni komentarjev:
Objavite komentar