Za vonjem soli ali napredek brez napredka…

Spoznal sem otroka v odraslem, tekom terapije, katero sem počel. Zanimivo, toplo, lepo spoznanje.

Spoznal sem »odrasle« v otrocih, na nekih literarnih srečanjih, tu, in samo tu, v Deželi (povsod drugod, kjer sem jih spoznaval, so otroci – otroci!). Grozljivo spoznanje!

Res je, ni dobro, če si majhen, poln kompleksov, samemu sebi v odročnost postavljen. In se moraš, nenehno, v pomanjkanju (samo tebi) lastnega, po nekih drugih zgledovati, skušati biti njim vsaj podoben. Ne vedoč niti tega, da tam, kjer ni, preprosto – ni!

Ne, ni stvar v kalupih, nezmožni brez njih sploh zmorejo ne, ničesar, stvar je v tem, da – pastir samo izrablja danosti ovac, ko jih za vonjem soli vodi…