Na koledarju bo manj…

S koledarja sem izbrisal dve imeni, pravzaprav dva vzdevka. Obstajata samo še v meni, v podobi nekih spominov, in zlasti v podobah bolečine…

 

Nekoč sem ta vzdevka, oba, živel, pravzaprav – mislil sem, da ju živim, v celoti, spoznal, da sem živel le enega in pol. Ko se mi je potrdilo tisto, da ni vse takšno, kakršno se kaže…

 

Nisem iz papirja, žal, da bi tudi iz sebe (iz)brisal. Nimam dveh, treh, štirih… podob, svojih, da bi eno, preprosto, v nič odrinil, in veselo naprej živel. Sebi, sebi zgolj, in zase!

 

Papir vse prenese, pravijo tako. Pri meni mu to ne uspeva. Ne prenese laži, ne prenese nikakršnih podob pokvarjenosti, sprijenosti! In tudi neumnost se mu upira, mati vsega slabega…

 

Ostalega s koledarja ne morem izbrisati. Ne zmorem izbrisati, denimo, nekega otroštva, komajda začetega, ki v razdvojenosti odrašča! Ne zmorem izbrisati vprašanj, in spoznanj, taistega otroštva, do katerih bo, slej ko prej, prišlo!

 

Ne zmorem izbrisati neke bolezni, ki ne samo da se zmore, pač pa to tudi zlahka počenja, izkazovati v slabem, tudi v zlem, ne menečem se za vse ostalo, razen za lastne, temne, želje! Brez slehernih zadržkov, moralnih, čustvenih.

 

Ne zmorem izbrisati nekega časa, poplave neumnosti, in učinkovanja silnih »strokovnjakov«, ki drugega kot slabšati niso zmožni!

 

Ničesar drugega ne zmorem izbrisati, niti sebe ne, pa čeprav bi mi počitek, večen, prijal. Sem, dokler bom zmogel biti, tistim, katere imam rad, namenjen. In jim ne bi prezgodaj bolečine povzročal, in jim ne bi po svoji želji odpovedal, v kolikor bi se jim zazdelo, da jim zmorem v njih dobro biti!

 

Ne bom se učil, na stara leta, sebičnosti. Ni vsak uk zame. Že to, da se učim odreči nekim prošnjam, je sila naporno. Ne bom se učil sprijenosti, že od daleč mi preveč zaudarja. In mi je, kljub težavam, vselej zlahka šlo brez nje. Ne bom se učil njihove »ljubezni«. Samo še to se mi manjka, da na raven živali dospem!

 

Lahko je s papirjem, čeprav zmore tudi nepopisan govoriti, o marsičem. Dejstva ostajajo, kot dejstva, kot resnica, kot nekaj popolnoma drugačnega od tistega občega »po svoje«! Blagor vsem tistim, in njihovim »odlikam«, katere zavračam, ker jim je sredi niča moč s polno paro, ker vajeni smradu do njegovega zaznavanja ne dospevajo…

 

Pravijo, da čas vse pozdravi. Ni res! Pozdravi samo tisto, in tam, kar je nič, kjer je zlahka do zadovoljstva dospe(va)ti. Ker ni vsebine, pa se zmore tudi vsak drek »dotakniti«…

 

S koledarja sem izbrisal, in v naslednjih letih bo nanje manj zapisovati. Predvsem – manj laži.