Naj kar zamika...

Včasih me zamika, da bi besede, lastne, katere sem zapisal, nekoč, v preteklosti, bodisi dopolnil, bodisi izbrisal, a jih puščam, v nespremenjenih njihovih podobah, kajti takrat, ko sem jih pisal, so veljale. In, če nič drugega, o tem, kar je veljalo pričajo. Če pa isto še vedno velja… to je pa že drugo vprašanje, in odgovor nanj vsekakor ni odvisen samo od mene.

Preveč je tistih, ki brišejo za seboj, želeč zakriti, in tistih, ki popravljajo, želeč prikriti nekdanje napake, meni pa potvarjanje ne diši, in mi tudi nikoli ni dišalo biti med tistimi »vsakdo«, »več«, »preveč« in »vsi«. Bog-pomagaj, čim dlje od le-teh, bolje je zrak dihati!