Še več velika…

Da, že včeraj si bila veliko velika, a si danes še več! Tri leta si mlada, in to ni mačji kašelj! Še malo, pa boš »boga za brado zagrabila«! Mene si že zdavnaj, ob svojem rojstvu, pa ne samo za brado. Segla si mi v globine, bolj ne bi mogla, in se v njih namestila…

 

Ni besede, ni ravnanja, da bi bilo moč povedati in izkazati koliko, in kako, te imam rad! In prav zaradi tega me še toliko bolj boliš, grozovito, do trpljenja boliš!

 

Že z rojstvom si dvojno kaznovana! Ničesar kriva, nikomur dolžna!

Kaznovana z načinom svojega življenja. Doživela si marsikaj tistega, česar običajno otroci niso deležni, in nikoli ne bi smeli biti! In še boš doživela, vse bolj bodo ta doživljanja v tvoje življenje dospevala, da te bodo bolela! In ničesar pri tem ne boš mogla storiti, in z ničemer ti pri tem ne bom mogel pomagati…

 

Kaznovana si s »štafetno palico«, s tem, da si prejela tisto, za kar nisi prosila, in nikoli ne bi! Tisto, kar te bo vse do konca tvojega življenja spremljalo, in označevalo, ter ti na vsakem koraku trpljenje povzročalo! In tudi pri tem se v svoji nemoči izkažem…

 

Morda se ti čudno sliši, a tvoj tata, nek usihajoč in vse bolj starec, je edina opora, tebi in zate, na katero se boš vselej lahko zanesla. Vselej, vsaj do takrat, ko se boš, če se boš, z neprimernim, z nesprejemljivim izkazovala. Upam, kako goreče upam, da ne boš na cesti dosegljiva!

 

Tri leta! Toliko časa me imaš, toliko časa te imam! Prej te nisem smel imeti, niti o tvojem imenu mi ni bilo dopuščeno razmišljati.

 

Tri leta! V teh treh letih sem te enkrat izdal! Pa čeprav so mi vsi do sedaj dopovedovali, da sem storil najboljše, kar je bilo v danih okoliščinah narediti, da sem edino pravilno naredil.

Da, absurd, bil sem ti edini v objemu, a sem te iztrgal iz njega, da te pred samim seboj, pred svojo sesutostjo obvarujem!

Nikoli si tega ne bom oprostil, pa naj mi razum še tako govori o pravilnosti moje odločitve!

 

Oba sva žrtvi. Pravzaprav so žrtve tri, a pustiva množino, ostaniva pri dvojini, kajti le-ta, samo ona je zmožna spontanosti, iskrenosti, brez slehernega laganja in prevare! In – jaz sem lahko izbiral, in sem izbral, pa sem samemu sebi kriv, čeprav izbranega nisem poznal, medtem ko tebi izbira ni bila dana, nihče te o ničemer ni vprašal, le pred dejstva si bila postavljena, in boš tudi v bodoče…

 

Da, danes si še več velika, veliko velika! Sonko moj lepi, mili, dobri! Tolkel bi, brez milosti mlatil, ko bi ti s tem vsaj kanček trpljenja lahko prihranil! A ti ga ne morem. In boš, s časom, mogoče začela razumeti, čemu tata tudi s preklinjanjem v najine dneve posega, pa čeprav ničesar nisi kriva, in kletvice ne letijo nate.

 

Tri leta, zvezdica tatina! Rad te imam!