Do golega!

In sva jo slekla! Brezo, kakopak, sosed in jaz…

 

Popoldne se je pooblačilo, pa sonce ni več neposredno tolklo, le soparno je bilo. In sva ob petih zastavila z nadaljevanjem dela. Sosed na drevesu, jaz spodaj, pa je samo še nekaj minut trajalo, po tem, ko se je poslednja veja na tleh znašla, da je bil ves drobiž zložen na kupih, na pol poti do končnega mesta, namenjenega trohnenju, dočim je bilo ostalo, za v peči uporabno, na moji strani ograje.

 

Lahko bi zapisal, da so bili pogoji dela skorajda prizanesljivi, glede na temperature v zadnjih dneh, a ne bom. Spet sem delal brez oblečene majice, sopara pa je priklicala roje komaric. Ne pomnim, kdaj bi jih v takšnih količinah doživljal! In sva bila veliko pikov deležna, po rokah, nogah, jaz pa tudi po hrbtu. Ko bi bili zdravilni, ti piki, mi sto let ne bi bilo potrebno iti k zdravniku, tako pa, po moji stari navadi, že takrat, ko drugače ne bo šlo…

 

Za jutri zjutraj si želim, da bi mi uspelo opleti pri melonah, in nekih drevesih, zvečer pa bi rad tobogan zakrpal, da bo Malo veselo. Če bodo strici meteorologi prijazni, se bo tako, bržčas, tudi zgodilo.