Sem

Sem. Natanko takšen, kakršen sem vselej bil.

V dvomih iščoč, v željáh pa iskren.

Zaupati zmorem, in sem jih dobil,

od takšnih, ki niso mi vsaj do kolen…

 

Sem. Le sebe imam, en samcat obraz.

Na njem zgodbo dolgo je brati.

In zlasti o tem, da ne zmore poraz

v nič svoj, kot nič nek, me dati…

 

Sem. S seboj zmorem stat,

poti, neke svoje, hoditi.

Me stiska, kako ne, nenehno za vrat,

vendar – ne pustim se voditi…

 

Resnica ni ljuba, je svet iz laži,

a meni je lažno smrdljivo!

Do sreče v zlaganem dospeti moč ni,

srca ni, kjer v srcu ni živo…

 

Sem. In nekaj trenutkov še dlje bom ostal,

čeprav mi sploh ni za ostati!

Vse kar sem se trudil, vse kar sem dajal,

hitelo je v praznem končati…

 

Sem. Pa kaj, če mi dano je bit',

kot zrno na robu vesolja?!

Le redki, katere smem vase spustit,

so moč mi, in sonce, in volja…

 

Sem. Preteklosti del.

Namenjen v pozabo, do kraja.

Poskušal, da bi, vsaj za hipec, letel,

med vsem, kar le ruši, razkraja…

 

Sem, vendar – kot da me ne bi bilo.

Pobite mi zvezde, vse sanje.

Ni moč, kjer iz blata vsi blatni gredo,

in blato lepoto vso žanje!