Naveličan…

Naveličal sem se tistih, katerim obstajaš samo takrat, kadar te potrebujejo. Takšni nikomur niso zares na voljo, in se, razen nekih sprotnih, mimogrede uslugic, ne odrekajo lastnemu živetju… »zgolj« zaradi tega, da bi drugemu pomagali do njemu lepšega, boljšega…

 

Naveličal sem se takšnih, ki skozi pogled lastnega ugodja ugotavljajo ne/vrednost sveta! Ob (njim) praznem koritu, jim je grd, ko je korito polno, pa lep… čeprav se nič drugega, razen stanja v koritu, na taistem svetu ne spremeni…

 

Naveličal sem se takšnih, ki se nenehno prilagajajo spremembam v okolju. Že res, da je to ena temeljnih značilnosti slehernega nagonskega bitja, sleherne živali, a je res tudi to, da se razglašajo za ljudi, in je predvsem res, da, zahvaljujoč človekovim prizadevanjem, živijo v svetu ne samo tehnološkega, pač pa tudi normativnega napredka (le-ta jim je, marsikdaj, celo v breme, zlasti takrat, kadar zapovedi neko moralnemu ustrezno izkazovanje terjajo, zlasti takrat, kadar naj bi obča uvidevnost – katera dejansko sploh ne obstaja, sama po sebi – zmagala nad občo sebičnostjo)…

 

Naveličal sem se številnih obraznih mask, na obrazih, ki brez maske ničesar ne sporočajo. Hudo je, kadar igralec samo skozi odigrane like obstaja, dočim je sam po sebi nekaj nepomembnega, četudi v obrti izučenega, a praznega, brez sleherne zgodbe, ki bi o življenju govorila…

 

Naveličal sem se tega, da nenehno-prilagajajoči-se blebetajo o poštenosti, načelnosti, moralnosti, in tudi o ljubezni… obenem pa se s takistim naštetim izkazujejo natanko tako, kakor se izkazuje sleherna žival… ki tudi izkoristi sleherno priložnost, ki se tudi zmore v podrejenem položaju prilizovati, v nadrejenem pa mesariti…

 

Skratka, če črto potegnem in zaokrožim – naveličal sem se »človeštva«, ki niti v senci človeka ne zmore stati, in je, ne nazadnje, vredno ni!

 

Ja, skozi mladost sem hodil z nenehnim samo-spraševanjem o tem, kaj je narobe z menoj, da sem povsem drugačen od vseh, ki me obkrožajo… da bi kasneje ugotavljal o tem, da moji neki rezultati pričajo o krepko drugačnih zmožnostih, kot so obče, da, potemtakem, pod vprašaj ne sodim sam, in moja pravilnost, pač pa… ja, in tudi takrat, ko sem ugotavljal neke posameznike, skozi vse čase, ki so tudi bili redki med vsemi ostalimi, marsikdaj celo edini, a jih je, začuda, »zgodovina« ohranila v svojem spominu, za razliko od vseh teh, mrgolečih, »pametnih vse-vedov«, medtem ko so bili, vsak v svojem času, za bedake (v najboljšem primeru) ugotavljani… da, »zgolj« te »malenkosti«, zgolj dejstvo, da zmorem marsikaj izkazati tudi v praksi, in ne le na jeziku, »zgolj« dejstvo, da me v povsem druge zadeve vleče, kot vleče občost… so osnove, na katerih zmorem čvrsto stati, in obča »modrovanja« za navadne bedarije razglašati!

 

Najprej skoči, potlej reci hop! Velikokrat sem skočil, dokaj pozno začel »hop« izgovarjati. In ne dam, tega svojega »hop«, vsem tistim, katerih so polna usta nekih njihovih »hopov«, medtem ko niti milimetra v daljavo ne skočijo!