Bentiš, sosed…

… mladenič moj dobri, me skušaš razvaditi?!

 

Danes je sosed tudi slivo podrl, se je osušila. In tudi ta les bo preskočil ograjo…

 

Devetnajst let je mlajši od mene, po zasnovi, po mišljenju in, posledično, dojemanju in ravnanju, pa sva kot brata! Sicer ne takšna uradno ugotavljana, »zgolj« vsebinsko gledano.

 

Edina težava, med nama (zdaj se poznava že četrto leto), se je izkazala v tem, da – se morava dobro potruditi, da najdeva nek čas, kateremu bi lahko »prosti« rekla, pa da, vsaj za nekaj (pre)hitrih minut sedeva k pogovoru! On ves čas, kadar je tu, izrabi za delo, jaz pa se tudi »skrijem« samo takrat, kadar me vročina prežene (in gre takrat tudi sosed počivat, mu je v navadi čezdnevno spanje…). Sicer pa se imenitno pogovarjava, o marsičem, a večinoma med delom…

 

Tudi z njegovo mamo, z »bako«, se ni težko razumeti, meni, in tudi pokojni oče je bil možakar, kateremu nikoli vrat ne bi zaprl. Otroka, sosedova, pa – uspešna na vseh področjih, na katerih se izkazujeta, obenem pa sproščena, preprosta, skromna. In s popolnoma drugačnimi interesnimi področji, kot so interesna področja siceršnjosti…

 

Priznam, da se razveselim slehernega prihoda, njegovega oziroma njihovega! Smo, zares, pravi sosedje, ne zgolj sosedje po delitvi mejnih črt. Jaz njim lahko puščam vrata odprta, oni meni, oboji pa vemo, da nam radi tega ni potrebno, niti malo, skrbeti.

 

Kave mu ne morem ponuditi, je ne pije. Alkohola tudi ne, a nič hudega, oba najraje žejo gasiva z vodo.

Z njegovo mamo, z »bako«, zmoreva, tako s kavo, kakor tudi s cigareto. Osem let je starejša od mene, pa nisva tako daleč vstran po nekih življenjskih izkušnjah, predvsem pa – nihče med njimi ni »pljuvalec« preteklosti, nihče med njimi ni ameba, ki bi »novim časom« svoje nove, krepko drugačne obraze razkazovala, daleč od tega, kakor so čutili, menili in ravnali poprej, z istim se tudi danes izkazujejo!

 

Vedo, da je njihova posest v dobrih rokah, kadar jih ni tu, čeprav ne stikarim naokoli, po nikogaršnjem, tudi po njihovem ne. Sem, eno leto sem slive obral, z danes podrtega drevesa, tik meje rastočega, zroč srno, ki se je vsak dan pasla prek padlih sadežev, in vedoč, da jih ne bo, da bi jih sami obrali… in sem jim to tudi povedal. Sicer pa – če neznane opazim pri njihovi hiši, če ugotovim, z daljave, da je nekaj narobe, takrat do neznanih stopim in jih povprašam, in vse, kar je narobe, sporočim sosedu. Tudi takrat, ko je takšno sporočanje bolj preventivne narave…

 

Kadar grem v trgovino, jih povprašam, če kaj potrebujejo, kadar gredo oni, vprašajo mene. Mala se je malodane udomačila, pri njih, je že bila v njihovi hiši, dočim jaz še nikoli nisem bil. Me, resnici na ljubo, radovednost ne vleče, in vedno, kadar se družimo, to počenjamo zunaj, v prijetni senci…

 

Edino, kar obžalujem, v zvezi z njimi, je to, da – niso nenehno tu!