Imam srečo!

V delu najdem sebe. In ko ne bom več zmožen početi karkoli od tega, s čemer se izkazuje, takrat se bom do konca izpel! In takrat vsak trenutek mojega obstajanja ne bo obstajanja vreden!

 

Imam srečo, da sem v delu vselej iskal neke izzive, odgovore, spoznanja, in mi plačilo še zdaleč ni bilo vodilo!

Imam srečo, da sem vselej lahko izbiral tisto, s čeme sem se ukvarjal, pa mi tista dela, ki pod nek »moraš«, pod neko neizogibnost sodijo, niso uspela uničevati, le otežkočati, greniti.

Imam srečo, pa skozi svoje delo dobivam že takrat, ko ga opravljam, in ne šele takrat, ko naj bi rezultati poplačali…

 

Počivam, priznam, vselej, kadar je počitek potreben, a si ne predstavljam sebe, da bi »vse štiri od sebe dal«, in pustil času, da v prazno teče! In imam srečo, da ne potrebujem nikogar in ničesar, da v sebi najdem vse, kar potrebujem, da zmorem vsaj trenutke zadovoljstva doseči! V nasprotnem bi me, že zdavnaj, sesulo, med vsemi meni tako drugačnimi.