»Veš kako fajn je blo…«

»Smo šli na izlet, fantazija, ti povem! Prava klapa, vreme enkratno, voda topla, pa smo se kopal in zajebaval, pa še eno štarijo smo našl, z dobro in poceni hrano, da smo se do konca nažrl! Zvečer smo pa še v disko šli, super muzka, pijače kokr čš, ni ga čez zabavo! Pravi lajf!«

 

Lajf?! Laj, laj, laj, laj… čemu me na lajanje spominja?! A, verjetno misliš na življenje! Na tisto, do česar niti dospeti nisi zmožen, kaj šele, da bi ga s svojim obstajanjem izkazoval. Povej – kaj bo ostalo od tvojega včeraj, od tvojega danes, od kateregakoli dneva, ki te še čaka?! Bo sploh kaj ostalo?!

 

Ja, vem, določene stvari pa le vem. Vem, denimo, da si »razvitejši« od živali, da si popolnoma »drugačen« od nje, celo to vem, da »bog« ni utegnil »popolnejšega« bitja od tebe oblikovati… ja, poznam tvoja prepričanja, vendar vem tudi sledeče…

Za teboj bo ostalo tvoje bivališče. Za vsako živaljo ostane! Ostali bodo tvoji mladiči. Za vsako živaljo ostanejo! Ostale bodo tvoje igračke, med njimi mnoge, ali pa kar vse, sodijo v nekakšne, zate vsaj, statusne simbole. Res je, za živalmi takšne stvari ne ostajajo, one si sproti, vsaka zase, svojim zmožnostim primerno, mesta v hierarhiji izborijo…

Potemtakem me silovito zanima, po čem, zaradi česa pa meniš, da si – boljši od teh živali, da si nekaj več od njih, od katerekoli, kajti, veš…

 

Za živaljo ostaja še nekaj več, krepko več, kot ostaja za teboj! Žival namreč z opravljanjem vloge, del in nalog, katere ji je Narava predpisala, skrbi za nemoteno delovanje celote, Narave kot take, potemtakem zahvaljujoč prav delovanju živali Narava ostaja v svojih zastavljenih podobah! Ki, niti slučajno, ne bi zmogle takšne obstajati, v kolikor sleherni delček Narave ne bi deloval tako, kakor mu je odmerjeno. Pa ti, kaj pa ti prispevaš k temu, da Narava, kot takšna, o(b)staja?! In še več…

 

Žival s svojimi izkazovanji skrbi za to, da se zmore Narava razvijati, kajti predpogoj slehernega razvoja je – nemoteno o(b)stajanje! Ti pa, v nasprotju od živali, taisto Naravo uničuješ, jo ogrožaš, na vsakem svojem koraku! Dobesedno na vsakem! Ker ne moreš iti s košaro v trgovino, pa spodbujaš proizvodnjo plastičnih vrečk. Ker ne znaš peš, pa moraš povsod z avtomobilom. Ker moraš biti prek zime v kratkih rokavih, v svojem bivališču, namesto, da bi poskrbel za to, da bi bilo manj izpustov v zraku. Ker si, nasploh, pogolten, in butast, pa si v bistvu ti tisti, ki porajaš enormen obseg proizvodnje praviloma butastih, za nemoteno obstajanje tudi nepotrebnih proizvodov, ki se, v končni fazi, vsi znajdejo na odpadu!

Ne, ne, brez skrbi, NE ogrožaš, ti, Narave, uničuješ zgolj tiste njene podobe, katere »poznaš«, znotraj katerih živiš, ali pa o njih prek zaslonov »veš«, obenem pa gobcaš o potrebi po varovanju… in se ne zavedaš preprostih dejstev, denimo…

 

Narava se v različnih svojih podobah kaže. Tudi v podobi puščavskega peska, ali morskega dna, v podobah, v katerih ti niti slučajno nisi zmožen (pre)živeti! Tudi Luna, na videz opuščeno nebesno telo, je Narava, potemtakem… Potemtakem si ti le neznaten, omembe nevreden delček, še manjši od mikroskopskega, te Narave, in se nad njo nikoli ne boš mogel postaviti, pa čeprav že sedaj meniš, da si si jo podredil! In si, ob svoji siceršnji neznatnosti, tako opazno butast, da se niti tega ne zavedaš, da s svojimi početji – ogrožaš samega sebe! Ja, to je edino, kar si sposoben izkazovati, ogrožati vse, kar obstaja, in tudi samemu sebi uničuješ okoliščine, znotraj katerih si sploh zmožen biti, svoj »lajf« živeti!

 

Povej, lepo te prosim, KAJ bo za teboj, za tvojim včeraj in danes, za tvojim časom ostalo?! Krepko manj, kot ostaja za živaljo, pravilneje - NIČ! Pa radi tega…

Lepo te prosim, nikar mi o življenju ne razpredaj, o nečem, do česar niti seči nisi zmožen! Lahko pa govoriš zgolj o nekem obstajanju, obstajanju v prazno, nesmiselnem, brez katerega bi celota zlahka zdržala, še več, brez katerega bi bilo celoti krepko bolje, kot ji je z njim!