Vonj po ženski…

… mikavna zadeva, a še zdaleč ne tako, da bi ga pri vsakomur dosegljivih okušal! Ženska mi mora dišati, ne smrdeti. In njena bližina mi mora biti bližina, in ne laž, njena toplina pa nikakor ne sme, niti od daleč, na kiosk, sredi pločnika, spominjati, in na gnečo, ki se pred njim nabira…

 

Brez marsičesa je moč, v življenju, pa kljub temu ostajaš, hodeč po svoji poti, v kolikor, kakopak, sebe imaš! Neko vsebino v sebi, iz katere zmoreš tvoriti, marsikaj, tudi čustvovanja. Tista prava, ne »lažna«, s sebičnostjo podkrepljena! Brez marsičesa je moč, in zlasti tisto, kar se kot lahko kaže, ničesar ne pridodaja, v življenju, nasprotno – samo lahko je z lahkim zadovoljno, prazno s praznim, smrdljivo s smrdljivim.

 

Vonj po ženski. Mislil sem, da ga nikdar več ne bom okušal, a kaj ko se mi misli kot vse manj prepričane, v to, izkazujejo! Ne, ne, neštetokrat ne, v nobenih beznicah ne bom iskal, prek oglasov ali spleta, telefona, daleč od tega, kajti – kar je vsakomur dosegljivo, to naj za tega vsakega tudi ostane! Jaz želim čist zrak krog sebe, potemtakem…

 

»Bog« mi je dal razum, in z njegovo pomočjo zmorem nagone brzdati, jih obvladovati, tudi preslišati njih govorico, če je tako potrebno, obenem pa – tudi védenje o etičnem mi je dano, in mi tako zelo pomeni, to etično, da se, jamčim, ne bom svinjal s tem, ko bi za svinjarije prijemal, se s svinjskimi pečal!

 

Ne vem sicer, kako mi je v današnje razmišljanje prav ta tema zašla, in ji tudi kaj več prostora, ter časa, ne mislim namenjati, le zaokrožim še, z ugotovitvijo, da je moč brez tistega, česar ni, in še zlasti brez tistega, kar se na vsakem koraku, smrdljivo, ponuja, vsakomur, obenem pa nikoli ni potrebe po tem, da bi do konca, in zapermej svetlobo pridušil, vse do teme, je le bolje, če tu in tam kak žarek obstane, da zmoreš lažje vso temačnost, vso ničevo praznino k vragu poslati!