Nikogar
si ne lastim, obenem predobro poznam občutke olastninjenega. In z gotovostjo
trdim, da ni skupnosti, vsaj tiste prave, vredne, kjer obstajata tista »(po)
moje« in »(po) tvoje«!
Tudi
riba in rak zmoreta sobivati, soživeti, v isti luknji, pri čemer riba, nek
ugor, denimo, s svojo velikostjo raku varnost zagotavlja, le-ta pa ji, v
zameno, čisti stanovanje, ko žre ostanke ribinega hranjenja. In to je to,
obstajanje, in izmenjava, nekih koristi. Na eni strani občutek ne-samosti, zanesljivosti,
varnosti, na drugi kuhanje, likanje, pospravljanje ter, dokler še gre,
posteljne aktivnosti.
V
uradnem živalskem, in v rastlinskem svetu takšnemu sožitju pravijo simbioza, v
svetu obče dvonožnosti pa – urejen zakon. Itak »vedo«, da se ljubezen slej ko
prej umiri, da se od ljubezni ne da živeti…
Ko bi
jo vsaj enkrat, za nekaj trenutkov, zares (s)poznali, bi, mogoče, ugotovili, da
– blebečejo neumnosti!
Soživetje,
živetje skupnosti NI, vsaj v človekovem svetu, delitev strehe in zidov,
stroškov, delitev razreševanja nekih tekočih težav preživetja, del in nalog,
imetja kot takšnega, ob nenehnem obstajanju »(po) moje)« in »(po)tvoje«, NE, v
človekovem svetu je živetje skupnosti to, da je skupnost na prvem mestu, s
svojimi interesi in željami, s svojimi uspehi in padanji… medtem ko so vsi
posamezniki, ki to skupnost tvorijo, drugotnega pomena!
V
živetju skupnosti se MOJE veselje rojeva v TVOJEM, brez tvojega sploh obstajati
ne more, in obratno, TVOJE solze MENE vsaj tako, kot tebe, (za)bolijo!
V
živetju skupnosti ni pomembno to, kdo ima kakšno plačo, čigava skrb so določene
položnice, obveznosti nasploh, kajti vsakdo, po svojih močeh, doprinaša, in
doprinašanje zagotovo ni samo v podobi denarja, ali nekih opravil, del! Daleč
od tega, celo nasprotno, doprinašanje je to, da TI brez MENE nisi zmožen(-na)
stati in obstati takšen(-na), kakršen(-na) zares si – (pre)dan/a v tvorjenje
skupnosti, enovitega dihanja, enovite poti, enovitosti, kot takšne, nasploh!
Veliko,
preveč, parov sem spoznaval, in še nikoli nisem uspel doseči ugotovitve o
preseganju »urejenega zakona«, o nekem dejanskem soživetju, ne zgolj simbiozi,
nikoli! Obenem pa…
Ja, v
nekem delu nekega časa, takrat vsaj, kadar je bilo očem vidno, ušesom slišno,
sem smel (do)živeti dejansko soživetje. Stanje, v katerem misli ni treba v
besede prevajat, stanje, v katerem ni potrebe po ugotavljanju tega, čigava bo
zmagovalna, tvoja ali moja, stanje… ma, domnevam, da bi mi danes bilo bolje, ko
tega nikoli ne bi spoznal!
Ni komentarjev:
Objavite komentar