Najprej,
v lasten bran, v podobi olajševalnih okoliščin, izpovem, da sem besede, ki
tvorijo pesem Ti roko podam zapisoval v pomnjenje v dokaj nehvaležnih razmerah.
Sem namreč kosil, na bregu, in priznam, da sem bil dobršen del časa zaslepljen,
tako me je sonce drezalo v oči, obenem pa nisem stal na trdnih tleh, me je
dodobra spodnašalo, na rosnih biserih, razsutih v travo, pa ne bi mogel trditi,
da sem bil, medtem ko sem pesem tvoril, v povsem prisebnem stanju.
Čemu
opravičilo? Preprosto – marsikdo, ki bo pesem prebral, bo, vsaj za hipec,
pomislil, da je ljubezenska!!! Resda bo sprevidel, malček kasneje, da ni, in ne
more biti, kajti v njej z eno samo črko, kaj šele z besedo, ne omenjam nekega
parjenja, gonjenja, seksa, parnega stroja obče ljubezni, a ga bo, domnevam,
zapis, vsaj za trenutek, zavedel! In radi tega možnega zavajanja se tudi
opravičujem, iskreno, z dna srca, in duše, kajti pesem, čeprav v eni besedi
dejansko ljubezen omenja, ni ljubezenska, pač pa – zgolj o nekem čustvovanju
govori, in mimogrede, bolj posredno, tam, kjer ležijo besede »… če v tebi
vredno obstaja,« tudi o človečnem, o etičnem.
Hvala
za razumevanje!
P.S.
Že
dolgo nazaj, ko sem se še pogovarjal s številnimi, v prid svojega proučevanja,
taistih, mi je nek možakar, mislim da je osem, morda devet let mlajši od mene,
povedal o tem, kaj je daleč najlepša stvar v življenju, na svetu nasploh. In me
njegova opredelitev tega daleč najlepšega ni niti malo presenetila, tako
preprosto jo je bilo prebrati, v povsem preprostem stavku: Zagotovo je daleč
najlepše seksati!
Možakarju
sem zastavil dve vprašanji, drugo je bilo nekoliko razširjeno, in očitno sem
ga, z nečim, ujezil, kajti odgovorov nanju še do današnjega nisem prejel. A sem
samo sledeče vprašal…
Prvič.
Ti ni bil tisti trenutek, ko si zaljubljen (op. p. če že o ljubezni pojma
nimaš!) izpovedal svoji sedanji družici to, da jo »imaš rad«, in ko si, v
odgovor, prejel njeno podobno izjavo, lepši od seksa?!
Drugič.
Povej, so tvoji otroci posledica pomote, nenačrtovanega? Mar so izkaz tvoje
silne »zavednosti«, in, posledično, skrbi, ter čuta odgovornosti in zaveze, da
tako pomemben narod ne bi izumrl? Imaš otroke samo radi tega, da so tudi oni
ponosni na svoje – sprednike (op. p. ni napake v zapisu zadnje besede)?!
Res je,
sem popoln laik na področju obče ljubezni, pa, kakor sem že zapisal, zgolj o
nekih čustvovanjih razpredam. Res je, da nikoli obče normalen nisem bil, in je
celo res tudi to, da zavoljo tega nek skromen »hvala bogu« izrekam. Res je, da
se nikdar z drugim nisem postavljal, če sem se že, kot z lastnimi zmožnostmi,
pri čemer so moje posteljne aktivnosti javnosti ostale neopis(ov)ane, in me
nikoli, ampak zares nikoli niti za malo ni poneslo v nabiranje nekih trofej,
celo takšnih, ki se v številu »podrtih
bab« izkazujejo. Pa ni nič čudnega, da je res tudi to, da mi je spolnost sicer
nekaj zares lepega, a nikakor v podobah sebičnega doseganja lastne
zadovoljitve, in predvsem ne v podobah nečesa samega sebi namenjenega, in sem,
zaradi tega, grešen, pardon, zgrešen, docela, kar nekaj vsebin doživel, ki so
bile neprimerno lepše! Rojstvo vsakega otroka, svojega. Izpolnitev nekih
temeljnih življenjskih načrtov, taistih mojih otrok. Poglede, do dna duše
segajoče, in neke »teke na srednje proge«, spontano, povsem spontano zastavljene,
in hiteče v objem. Odprave nekih težav, ki niso samo pestile, pač pa tudi
pretile. Vzbuditev solza sreče, še zlasti takrat, kadar je bila malodane v obliki
nekega čudeža porojena. Izid prve, druge, morda tudi tretje knjige. Verjetno bi
lahko še bolje pomislil, pa še kaj našel, takšnega, kar mi je zmoglo
silovitejše, in povsem iskreno, ter predvsem nesebično čustvovanje v življenje
spraviti, a menim, da je že zapisanega dovolj, za to, da v moji razvrstitvi
lepega in najlepšega ni seksa na samem vrhu, na prvem mestu! Verjetno je težava v
meni, imam namreč določene vsebine, pa… se zmorem še čemu drugemu posvečati, in
se v tem drugem izkazovati, kot zgolj v – zadovoljevanju nagonov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar