Družba je pravična takrat…

Ubogih na duhu je nebeško kraljestvo. Res samo nebeško?!

 

Med občimi prevladuje mnenje, ki govori o pravični družbi, in pravi, da je družba pravična takrat, kadar »imamo vsi enake možnosti«. Dobro, v svetu razuma, potemtakem v svetu Ljudi tej trditvi ne bi bilo potrebno veliko pripisovati, v svetu človejakov pa…

 

Pomniš, ko sem zapisoval o tistem občem vsi-smo-enaki-pred-zakonom? Takrat sem zapisal sledeče:

 

-          Enakost pred zakonom je načelna zadeva, in velja izključno v samem izhodišču (neke sodne obravnave), takrat, ko sodnik ugotavlja, če je bilo storjeno neko nedopustno, kaznivo dejanje, ali ne. Potemtakem takrat sodnik ugotavlja (presoja o njem) naše RAVNANJE, in ne nas samih. In tu, v tem delu, enakost dejansko MORA veljati, kajti – kraja je kraja, ne glede na to, ali si ukradel škatlico vžigalic ali pa, morda, kar tovarno;

-          Kasneje, ko je že ugotovljeno kaznivo ravnanje, takrat pa sodnik ugotavlja NAS same (ravnanje je že ugotovil, in njegovo nedopustnost), in takrat išče tisto, čemur pravimo olajševalne in oteževalne okoliščine, ki pri presoji ukrepov še kako delujejo na težo, višino kazni. Pa – če mora ugotavljati te okoliščine, potem to pomeni, da niso v vseh primerih enake… pa, če niso enake, potem so, zagotovo, od primera do primera, različne… pa, če so različne, potem – potem različnost niti pod razno ne more biti isto kot enakost (ja, potem se izkaže, da v neki zaključni fazi sodnega postopka le NISMO enaki pred zakonom)!

 

Mar ni zanimivo, to, da o pravičnosti družbe, o tistem vsi-moramo-imeti-enake-možnosti, lajajo prav oni, ki bodo…

Ma, če je mesar Lojze (ki je zaposlen v neki trgovini, pomeni, da ni njen lastnik, pa da bi smel, samovoljno, razlikovati med strankami) »moj« sosed, prijatelj, kako je povsem normalno, da bom po isti ceni dobil lepši, boljši kos mesa, kot ga bo Lojze prodal nekomu drugemu!!! Pa ne samo pri Lojzu, POVSOD, kjer se bo le dalo, bom skušal SEBI zagotoviti boljše, lepše, hitrejše, lažje, čeprav »vem«, da je pravica takrat, kadar imamo VSI ENAKE MOŽNOSTI. Zanimivo, mar ne. Morda. Presenetljivo pa zagotovo ne, kajti – lahko od bitja, ki ne zmore etičnosti, obenem pa je še zabito »do daske«, pričakuješ kaj več, od tega, da bo – neetično in butasto?!

 

Če me spomin ne vara, je Kaligula, nekdanji vladar Rimskega imperija, na mesto senatorja postavil svojega konja. Sicer ne poznam vzrokov tega ravnanja, domnevam (možakarja ne prikazujejo v najbolj svetlih podobah), da je to naredil izključno zato, da se je »sprdaval« iz senatorjev, iz senata kot takega… v želji, da bi (ob)veljala izključno njegova, da tudi tistih, ki ugovarjajo, ne bi bilo, ampak…

Veš, da zamisel niti ni tako slaba?! Dobro, konj je vse manj, verjetno jih je krepko premalo, da bi vse položaje, odločujoče zasedli, ampak – mejduš, saj imamo goveda, pa prasce…

 

Res je, družba JE pravična, takrat, kadar imamo VSI v IZHODIŠČU ENAKE MOŽNOSTI. Samo in zgolj v izhodišču, kajti…

Pomnim zadnje izbiranje kandidata za funkcijo predsednika države. Ne vem natančno, koliko jih je bilo, a med njimi si našel malodane vse, od brezposelne, prek branjevke, pa do bivšega manekena! Ni kaj, izjemno normalno okolje, takšno, v katerem ima vsakdo možnost izkazati svoje – NEzmožnosti!

Medklic: saj je res, to, da lahko tudi kravo, konja, prasca v frak oblečeš… in je res tudi to, da ima frak neko svojo vrednost, zagotovo ni poceni oblačilo… ampak je pa tudi res to, da, četudi v fraku, krava, konj, prasec še vedno ostane – krava, konj, prasec!

 

Pri izbiri kandidatov, pri dospevanju do nekega cilja, kateregakoli, naj bi bile, v samem izhodišču, enake možnosti! Res je, NAJ bi bile, a že mesar Lojze te možnosti podre, in to naredi z »MOJO« pomočjo, kajti »MENI« povsem ustreza to, da imam »jaz« večje možnosti od tebe! Pa se na ta vsi-enake-možnosti ne sklicujem radi tega, ker bi bil pošten, daleč od tega, pač pa radi tega, ker – nimam povsod nekega svojega mesarja-lojzeta, da bi povsod lahko uspeval s svojim, neetičnim, ravnanjem! Nimam povsod priložnosti, da bi sebi neupravičeno dosegal, da bi, na nek način – kradel!

Bentiš, pa odsotnost teh priložnosti! Me res mora za poštenega delat!?

 

Vsi smemo oddati neko prošnjo za zaposlitev. Prav, ni problema. No, vsaj drugega ne, kot tega, da večina niti samih sebe ni zmožna presojat, ugotavljat, (s)poznat, pa »ve«, da je sposobna za vse, in celo še za več, od tega vsega. Ampak – to je že njihov problem…

Je res? Niti pod razno, to je tudi MOJ problem, ker – kako bom živel neko normalno, človečno življenje, ko pa bebci odločajo o okoliščinah, taistega mojega življenja, ko mi jih kazijo, uničujejo dobesedno na vsakem koraku?! Čeprav – pustimo to ob strani, to je, itak, nekaj povsem »normalnega«, v »normalnem« svetu…

 

Ko oddam prošnjo (vlogo, prijavo), takrat pa NAJ bi se začel »hec«, imenovan odločanje o kandidatu, njegovo izbiranje, pa…

V svetu človejakov bo, kakopak, mesar Lojze izbral svojega soseda. Čemu ga ne bi – oba sta enako pametna, enako moralna, enako sposobna, obenem pa oba vesta, da – če boš ti dajal meni, bom tudi jaz dajal tebi…

V svetu razuma oz. Človeka pa se zadeva nekoliko »zaplete«. Pa ne preveč, le malo se je treba potruditi, za to, da boš zares izbral najboljše, med vsem tistim, kar se ti ponuja. Pa boš zanemaril tisti vsi-imamo-enake-možnosti, in boš začel ugotavljati:

 

-         Zmožnosti (da, črka Z, kako deluje na izbiranje, in tudi na rezultate izbora!) nekega kandidata

Te zmožnosti boš ugotavljal na različne načine. Poslušal boš njegove razlage – in iz njih izvedel, če in kako razume tisto, kar naj bi delal. Ugotavljal boš njegov značaj - prav tako iz pogovora – pa boš izvedel, ali njegova beseda velja, ali je zgolj eden izmed teh, ki s samimi seboj za smrad nemoralnosti skrbijo. Da, tudi po spričevalih ga lahko povprašaš, čeprav, veš… spričevala, kot zgolj formalen izkaz neke DOMNEVANE sposobnosti, štejejo samo in izključno pri občih bebcih, ki drugače, kot s potrdili »merodajnih«, ne zmorejo ugotavljati znanj, sposobnosti, strokovnosti (kako bodo, reveži, ugotavljali tisto, česar NE premorejo, česar niti poznajo ne?!)…

-        Izkušnje. Nekdo, ki je delo, na katero se prijavlja, že opravljal, po možnosti uspešno, se je med tem opravljanjem srečeval z določenimi okoliščinami, jih spoznaval, se, z njih pomočjo, naučil, kako je potrebno, znotraj teh specifičnosti, ravnati, kaj je potrebno delati. Že res, da do takšnih izkušenj lahko prideš tudi drugače…

Če zapišem, da obstajata dva načina pridobivanja izkušenj, neposreden in posreden, mi boš verjel? Poglej – neposredno pridobljene izkušnje so tiste IZKLJUČNO TVOJE (že res, da imajo podobne, o ISTIH stvareh, tudi ostali, ampak je res tudi to, da jih »ti« doživljaš na drugačen, na sebi specifičen način), torej tiste ugotovitve, do katerih si dospel skozi lastno živetje, dočim so posredne…

Mejduš, ko bi vedel, kako te, posredne izkušnje mrgolijo, na vsakem koraku, in kako se občost iz njih (čeprav jim jih ponujajo, molijo pred nos, čeprav se o njih UČIJO!!!) NIČESAR NE NAUČI… denimo: med te in takšne izkušnje sodijo vsa opisovanja, nekih razmer, s katerimi ti strežejo pri predmetu, imenovanem zgodovina! S temi izkušnjami ti strežejo v podobi časopisa, radijskih, televizijskih poročil, v podobi knjig… kjer ti razlagajo o določenih dogodkih, pojasnjujejo neka stanja, vzroke, ti, v knjigah, celo skušajo neko predstavljanje vzbuditi (a kaj, ko ne vedo, avtorji teh knjig, da nekomu, ki nima zmožnosti abstraktnega mišljenja, nekomu, ki ne zmore »brati med vrsticami«, nekomu, ki si ne more zamisliti nekaj… NE moreš pričarati »domišljije« drugače, kot da mu posnameš nek film, pa da tam vsaj tujo, in zares domišljijo, vidi… kadar taisti film ni dobesedni posnetek samega, knjižnega zapisa, seveda).

-        Ja, tudi to boš upošteval, v kakšnih okoliščinah nek kandidat živi. Ali je, denimo, bivajoč dvesto kilometrov od »službe«, ali živi v neposredni soseščini, pa bo lahko, malodane v trenutku, prisoten, če ga bo delo potrebovalo! Pa boš upošteval tudi to, ali je zdrav, ali ni, ali ima cel kup nekih dodatnih obveznosti, ali jih nima, ma, vraga in pol boš upošteval, pri tem kandidatu, ker, veš – z njegovo (morebitno) zaposlitvijo ne rešuješ NJEGOVIH potreb in problemov, pač pa ga zaposluješ zato, da boš reševal, in rešil, potrebe in probleme kolektiva, neke skupnosti!

Bi se dalo še marsikaj poreči, na to temo, a menim, da je že zapisano več kot dovolj. Tako in tako zvečine ne bo razumljeno. Tako in tako v ničemer ne bo vplivalo na obstoječa sranja. Tako in tako… ah, pustimo vse to ob strani, pa zapišimo, na pravilen način, enega od predpogojev pravične (znanstvena fantastika, vem, med govedi, konji in prasci) družbe:

 

Družba je pravična takrat, kadar imajo, načeloma,  vsi, ki imajo enake Zmožnosti, enake možnosti!