Karma?

Danes je tekel pogovor o »karmi«, in, medtem, ko mi je sogovornik pojasnjeval, da je karma tisti »kar seješ, to žanješ«, sem mu jaz, brezuspešno, odvračal, da je karma stanje, vezano na zadovoljstvo. In – poglejmo, koliko je resnice, na eni ali drugi strani, obenem pa poglejmo, če je, ta »karma«, sploh možna, v podobah realne, dejstvom ustrezne preslikave nekega živetja…

 

Najprej – kaj je oz. kaj NAJ bi bila karma, in kako jo ugotavljajo?

Kar-seješ-to-žanješ je zgolj in samo princip, načelo, nek napotek, ki NAJ bi govoril o tem, da je tvoje živetveno stanje neposredno odvisno od tega, kako se izkazuješ (z dobrim in/ali slabim), in kako si se, z istim, izkazoval v preteklosti. Z drugimi besedami: karma JE POSLEDICA tega kar-seješ-to-žanješ, pomeni, da – če prevladuje, v tvoji setvi, dobro, bo tudi tvoja karma dobra, in obratno. Pa – ker pot do nekega cilja NI isto kot sam cilj, potem karma NI in ne more biti kar-seješ-to-žanješ!

Nekateri karmo opredeljujejo, v prispodobi, kakopak, kot »usodo«, čeprav se v takšnem primeru (pa tudi sicer, med verujočimi, ki »vedo«, da jih je »bog« opredelil) izkažeta dve problematičnosti.

Prva: če te je »bog« opredelil, potem ti noben nasvet o tem, kako bi moral živeti, nič ne pomaga, kajti – si že opredeljen (in mimo te opredelitve, generalno gledano, ne moreš).

Druga: če je tvoje izkazovanje posledica tvojih zavestnih odločitev, potem ni moč govoriti o usodi, o tem, da ti je nekaj v naprej zapovedano, predpisano, odmerjeno!

Potemtakem je pojasnjevanje besede »karma« z besedo »usoda« bolj slabo, jalovo početje.

 

KAJ je »karma«? Vsekakor to NI pot, po kateri si hodil (torej ni tisti kar-seješ-to-žanješ), pač pa je neko konkretno stanje, v katerem si se znašel, in se v njem nahajaš (morda tudi zaradi tistega kar-seješ-to-žanješ… čeprav bomo, v nadaljevanju videli, da setev in žetev v NErazumskem svetu NIKOLI nista med seboj skladni).

Nekateri imajo, BOJDA, zmožnost ugotavljati »karmo«, torej stanja, v katerih se nahajajo posamezniki, in nekateri imajo, BOJDA, zmožnost videti tudi »avro«, to je tisti sijaj, ki naj bi dobesedno vse in vsakogar obkrožal… nekateri imajo, mimogrede, tudi »zmožnost videti Marijo«, in vrag vedi kaj vse se jim tudi zna prikazovati, kadar, mimo fatamorgane, blodijo prek tega Sveta…

Ko ta nekdo ugotavlja karmo, nekega neznanega mu posameznika, takrat NE prešteva tistih dobrih stvari, na eni strani, in slabih, na drugih, s katerimi se je ta, proučevani, izkazoval, kajti to bi bilo, tudi teoretično – nemogoče! V živetju se namreč dobesedno v vsakem trenutku izkazujemo z nekimi svojimi mislimi, ravnanji, čutenji, ki vsi skupaj izpričujejo tudi o našem značaju, pa tudi o tem, da – če smo dobri, in ne zgolj »dobri«, potem bi nam moralo tudi biti dobro!

Kadar ta nekdo ugotavlja stanje karme, takrat tudi ne sprašuje, tistega proučevanega, naj mu sam pripoveduje o svojem živetju, ker…

Takole povem: kadar neka trditev, neka teorija NIMA podlage v samem živetju, v praksi, takrat je njena verodostojnost NIČNA, takrat lahko samo neumnost verjame, da je nekaj zares drugače, kot se v praksi izkazuje (pa lahko celo zakon težnosti, pa izpodrivnosti, pa ne vem česa ovrže, »vedoč«, da pa se le da, brez slehernega pripomočka, hoditi po vodni gladini…).

Obči imajo DVOJNA merila, pa sebe, in svoja ravnanja, identična ravnanjem nekih drugih, »vidijo« drugače, kot »vidijo« ravnanja teh drugih!

Obči zase »vedo«, da so pravilni, da pravilno ravnajo (pomeni, da sami s seboj nimajo nekih težav, v doseganju »notranjega miru« = zadovoljstva s samim seboj!), čeprav »vedo«, obenem, tudi to, da ravnajo po sistemu tako-vsi-delajo, in čeprav »vedo«, da ti vsi delajo narobe! Skratka – da bi nekdo temeljil na tovrstnih (samo)izpovedih nekega povprečneža, pa da bi mu bila verodostojna, oprijemljiva ocena takšnega, o njegovem, življenju, za kaj takega moraš biti najmanj butast, da hujše, ustreznejše besede ne uporabim!

 

»Spremlja ga dobra karma« bi se dalo prevesti NE s tistim kar-seješ-to-žanješ, ker taisti princip velja tudi v primeru »slabe karme«, pač pa na način, da ugotoviš, da je za konkretnega posameznika značilno tisto neko (in pri občih TOZADEVNO in dejstvom povsem NEUSTREZNO) stanje »notranjega miru«, spokoja, nekega zadovoljstva s samim seboj, potemtakem – če te spremlja dobra karma, potem si, zanesljivo ZADOVOLJEN S SVOJIM ŽIVETJEM! In obratno, seveda.

 

Karma oz. njen princip kar-seješ-to-žanješ bi se dalo obravnavati tudi skozi oči nekega fizika, denimo Njutna, in njegovega zakona, ki govori o akciji in reakciji: vsakokrat, ko na neko zadevo deluješ, se delovanje obrne tudi v nasprotno smer, in pride do reakcije, do odziva, izkazanega s strani tistega, na kar deluješ. In zadeva je, načeloma, na področju fizike, tudi ustrezna dejstvom, je resnična, ampak – dvomim, da je resnična tudi izven fizike…

 

Navedem dva primera, pravzaprav tri, ki govorijo o »karmi« in o tistem kar-seješ-to-žanješ, pa sam presodi, koliko, če sploh, je moje pojasnjevanje uspešno!

 

Vlada neko obče prepričanje o tem, da »smo ljudje dobri«. Ja, tudi o tem sem že pisal, a kljub temu. Zdaj pa takole…

Tam, kjer prevladujejo dobri, tam tudi vedo, kaj je dobrota, tam se potrebujejo z dobroto izkazovati, tam upoštevajo, cenijo, spoštujejo dobroto, s katero se neki drugi izkazujejo, do njih ali kogarkoli drugega, tam je dobrota tako prekrasno stanje, da – niti pod razno NE more priti do ugotovitve, da JE DOBROTA SIROTA, kajti ta ugotovitev govori o razočaranju nekoga, ki se je zares z dobroto izkazoval, in je bila, ta dobrota, v svinjaku poteptana v blato! In kaj takega se NE more zgoditi tam, kjer trditve (teorije) UPOŠTEVAJO DEJANSKA, praktična STANJA! Vendar…

Tudi ti, ki imajo dvojna merila, ki samokritičnosti ne premorejo, ki so sami sebi vedno oh in ah, tudi ti dospevajo do svojega »notranjega miru«, zadovoljstva, pravzaprav ga nikoli, in z ničemer sploh NE ogrožajo… tako so zadovoljni s samimi seboj… pomeni, da jih spremlja dobra karma, pomeni, da je njih setev vsaj enakovredna žetvi, če ne celo boljša?!

 

Skupnost, seštevek nekih posamičnosti, ki delijo prostor in čas. In tudi za to skupnost naj bi veljal ta kar-seješ-to-žanješ, ampak…

REDKI so, izjemno redki, ki NE hodijo v službe, pač pa HODIJO DELAT! In še med temi redkimi so zvečine tisti, katere bodisi tekoči trak, bodisi neki normativi, bodisi strogi šefi prisilijo v to, da dejansko dajo vse od sebe, čeprav…

Služba te plačuje, za tisto, kar NAJ bi ti naredil, zanjo, za skupnost, pomeni, da ti službi NIČESAR NE DAJEŠ, pač pa svoje delo, in marsikdaj, svojo prisotnost PRODAJAŠ, ob čemer je tvoja »pridnost«, tvoja »moralnost«, tvoje »poštenje« tako relativna stvar, da je, ko ne bi bilo tvojega strahu pred zate neljubimi posledicami, sploh bilo ne bi!

Ne vem, če sem v vsej delovni dobi šel tridesetkrat na malico. Pa mi je pripadala, kako da ne…

Ne vem, če sem v vsej delovni dobi enkrat samkrat prebral časopis, na delovnem mestu (pa sem ga kot vodja, in kasneje kot direktor, redno dobival na mizo, da bi iz časopisa ugotovil določene, morebitne zadeve, ki bi se na samo poslovanje nanašale)…

Ne vem, če sem v vsej svoji delovni dobi enkrat toplo, vsaj mlačno kavo popil, pa sem jih pil, vsakdan po tri, a zvečine hladne…

Ne vem, če sem v vsej svoji delovni dobi enkrat samkrat žigosal kartico na sekundo, ma, na minuto natančno, in sploh ne vem, če sem kadarkoli gledal tisti aha-osem-ur-je-mimo-lahko-grem…

Čemu? Ne, ne, nisem deloholik, samo – kadar prevzamem neko zadolžitev, neko obveznost, potem mi ni vseeno za to, na kakšen način jo bom opravil, obenem pa – raje si več na pleča naložim, kot da bi dospel v tisto mučno dolgočasenje, ko gledaš, brez dela, skozi okno, in čakaš na trenutek, ko boš odšel z delovnega mesta, ker – ker sem hodil delat, opravljat tisto, za kar sem se (najprej samemu sebi, nato tudi ostalim) zavezal, obvezal, da bo opravljeno po najboljših mojih močeh! Pa četudi sem te moči, marsikdaj, uporabljal tudi izven delovnega časa, pa ob vikendih, celo z dopusta! Pomeni…

 

Pomeni, da sem skupnosti dajal več, kot od nje dobival, kajti, za razliko od običajnih, sem dajal svojo zavzetost, energijo, trud… nisem zgolj svoje prisotnosti-na-delovnem-mestu prodajal (pa bi lahko, ko se mi ne bi tako, in to, gabilo)! Ker – dobival sem natanko isto, kar dobivajo vsi, in vsakdo – vsaj neko osnovno zdravstveno zavarovanje, pa vsaj neko možnost upokojitve, pa vsaj neko infrastrukturo, od cest naprej, katero sem lahko, ali pa ne, souporabljal… skratka – družba, skupnost mi je nudila krepko več, kot sem jaz njej pridodajal, pa…

Ne, ne morem govoriti o tem, da me spremlja dobra karma, ne glede na to, da sem se, za razliko od občih, vselej na druge oziral, jih upošteval, se jim prilagajal, prej nasprotno – ne najdem zadovoljstva, v svojem živetju, nekega trajnega, kljub temu, da – sem krepko več, in bolje, sejal od teh, ki krepko več, in bolje žanjejo od mene!

 

Nekdo se boji teme, zaprtega prostora, boji se nekih plinov, morebitnih eksplozij, udora zemlje… pa nima druge možnosti, če želi preživeti, kot da se, iz dneva v dan, podaja v rudnik, in si, v njem, poišče kruh!

Je zadovoljen, lahko govori o neki svoji dobri karmi, o notranjem miru, ko pa vsak svoj dan preživi v strahu, v negotovosti, v želji, da bi drugače – ko bi mu bilo dano?! Pa je lahko dober, dejansko priden delavec, in tudi sicer lahko vse, kar je v njegovih močeh, naredi za skupnost, ampak – zanj ne velja tisti kar-seješ-to-žanješ?!

 

Verovanje je verovanje. Je popolno nasprotje znanosti, prave, kakopak, ne novodobne »znanosti«, tozadevno enciklopedičnega »znanja« dejanskih foh-idiotov. Pri veri zadošča, da veruješ, v neko misel, trditev, ki TI JE VŠEČNA, pa četudi se v celoti, popolnoma RAZLIKUJE OD DEJANSKEGA ŽIVETJA, od prakse, od RESNICE! In – je potrebno, za to, da veruješ v všečne ti pravljice kaj več, kot – neumnost?! Nezmožnost spoznavanja, presojanja, ugotavljanja?!