Da,
tudi tu govorim o NEzmožnosti dojemanja, ampak – lepo, počasi…
Najprej:
nikoli, ampak res nikoli niti za hip nisem (po)mislil na to, da se bom zmogel,
nekoč, ukvarjati s (psiho)terapijo. In ne le, da nisem pomislil, na kaj takega,
tudi nobene želje nisem občutil, po tem. Daleč od tega – z obravnavano
zadevščino sem se »srečeval« tako, kot se z njo »srečujejo« malodane vsi –
zvečine prek filmov, tu in tam prek knjige, ja, in tudi slišal sem, da
obstajajo neki, ki zdravijo psiho, pa da obstajajo umobolnice, in umobolni…
Skladno
s tem niti-pomislil-nisem-na-to se tudi nisem temu ustrezno izobraževal.
Pardon, nisem se izobraževal na NEPOSREDEN način, tako, da bi se odločil za
študij, ne vem, psihologije, medicine.
Že res,
da sem se srečeval, s psihologijo, dve leti, prvo v gimnaziji, kasneje na
faksu, že res, da sem v obeh primerih prejel pozitivno oceno, za izkazano
znanje UČNE SNOVI, ampak – to je krepko premalo, za to, da bi trdil, da
obvladam neko doktrino, da jo obvladam zahvaljujoč temu, ker sem se štiri, pet,
sto let o njej učil, se z njo, vsaj tozadevno, domnevno, spoznaval. Krepko
premalo!
Zahvaljujoč
življenju, zahvaljujoč konkretnim izkušnjam (in spoznanjem, ki so iz njih
izšla), zahvaljujoč temu, da me je Narava vedno zanimala (pa sem se,
NEFORMALNO, o njej »izobraževal«) zahvaljujoč temu, da sem se rad igral z otroci
(pa sem se, tudi skozi igro, o njih izkazovanjih učil), predvsem pa zahvaljujoč
preprostemu dejstvu, zahvaljujoč zmožnosti ugotavljanja dejstev, potrebi po
iskanju njih vzrokov, sem, povsem slučajno, ugotovil, da – ja, zmorem, znam,
razumem vse tisto, kar je potrebno razumeti, da uspevam (pozitivno) delovati na
stanje neke psihe (konkretneje: na podzavest)!
Kakopak,
ker se zavedam, da gre za zelo kočljivo področje, sem sproti preverjal
pravilnost (nekih) svojih ravnanj, in sem to preverjanje počel pri
usposobljenih posameznikih, takšnih, ki so se izkazovali z nekaj desetletno
uspešno terapevtsko dejavnostjo. Pa – če uspevajo pomagati obolelim (in so
uspešni), potem, bržčas, vedo o tem, kaj in kako je prav, potem bodo znali tudi
moje delo oceniti, ga označiti bodisi kot nepravilno, ali pravilno.
In – ko
se je že cel kup mnenj nabral, s pomočjo katerih sem slišal tisti
intuitivno-si-deloval-pravilno, pa ko nihče več ni dopuščal možnosti, da gre
zgolj za neka srečna naključja (bentiš, »poserje« se ti lahko enkrat,
desetkrat, dvajsetkrat, ampak – v nekem odpravljanju psihičnega krča, ki lahko traja
tudi več mesecev, imaš že v enem samem dnevu, če delaš po osem, deset ur, ali
več, najmanj sto možnosti, da pogrešiš, da napačno deluješ, pa – vsak dan krat
sto krat nekaj mesecev – ne, takšne »sreče« pa nihče nima, takšna »sreča« sploh
obstajati ne more, pa, slej ko prej, pride do ugotovitve: NI razlog, te
uspešnosti, srečno naključje, ali intuicija, pač pa je, očitno, razlog –
zmožnost razumevanja!). Ne nazadnje – imel sem še dodatne »pomočnike« pri
ugotavljanju te, svoje, zmožnosti, ker…
Ko
laboratorijski izvidi povedo, da so »čudežno« izginile vse poprejšnje kronične
(in celo »zdravljene«, s strani zdravnikov) bolezni in slabosti… pa ko o
ozdravljenosti spregovorijo neki (priznani, s prakso izkazani) terapevti, pa
nadzorna psihiatrinja, pa ko se začne (o)zdravljena oseba popolnoma drugače,
kakovostno, s svojimi zmožnostmi izkazovati (in krepko preseže zmožnosti
povprečja), potem, bržčas, nimam več nobenega zadržka, za to, da – ne bi verjel
v tisto, kar sem doživel, kar sem ugotovil, preko prakse, ker…
Ja,
priznam, moja poglavitna »napaka«, kar zadeva terapijo, je v tem, da – nimam ustrezne
diplome, ali celo magistrskega, doktorskega naziva, kajti – ko bi to imel, ko
bi se lahko, tem občim, z nekim uradnim dokumentom izkazoval, potem bi vsi »vedeli«,
da sem »strokovnjak« (pa čeprav bi bil »strokoven« zgolj toliko, kot so »strokovni«
preštevilni izšolani bebci, ki – ja, ne razumejo tega, s čemer se, bojda,
ukvarjajo – da ne boš mislil, da sem edini, ki na to opozarja: priznan
terapevt, mag. Franzl, se že kar nekaj časa »bori« za to, da bi bilo raznim –
sam jih tako imenuje – šamanom prepovedano ukvarjati se z zdravljenjem
psihičnih bolezni, pa četudi so, ti šamani, opremljeni z uradnimi potrdili o
neki, predvsem domnevni, strokovnosti). Ja, zato tudi doživljam, marsikdaj, ta
kako-veš-da-znaš!
Pri tem
vprašanju je sila zabavno to, da ga zastavljajo takšni, ki, objektivno, sploh
NISO ZMOŽNI presojati mojega (ali kateregakoli drugega) znanja, še več, sploh
zares NE vedo, kaj je psiha, kako deluje, kako učinkuje na celovito zdravost,
na samo živetje, ampak, ja, presojati pa vseeno hitijo, vse, o vsem, pa tudi o
tem, mojem znanju.
Rad
zastavim vprašanje, vsaj podobno sledečemu:
Je za
to, da narediš dobro omaro, potrebno končati šolo za mizarje? Je za to, da sešiješ
krilo, potrebno biti krojač, šivilja? Da spečeš kruh, pek? Je za kup nekih opravil,
katera lahko opravljaš ti, potrebno, da se zanje izučiš?
Če za
vse stvari, primerljive, kakopak, veljajo isti principi, potem: je za to, da
zmorem s psiho, potrebno, da naredim določeno šolo, ali je dovolj, da razumem,
posledično poznam oz. vem o tej stvari?! Obenem…
Če si
naredil omaro, pred desetimi, ali več, leti, in je ta omara še danes takšna,
kot je bila ob nastanku, in je solidna, stabilna, čvrsta, sploh je ne
potrebuješ popravljati, potem – kako veš, da znaš narediti omaro? Verjetno
tako, da pogledaš rezultat svojega dela, in vidiš, da si ga uspel, kakovostno,
korektno izpeljati. E, vidiš, natanko na isti način tudi jaz zmorem
ugotavljati, in ugotoviti, to, kar zmorem, znam, in česa ne. Pri čemer – nikoli
nisem zadovoljen, če ne bom svoje ugotovitve, o neki zadevi, preveril tudi
tako, da bom skušal pridobiti tudi ugotovitve, mnenja (o isti zadevi, seveda)
nekih drugih, za to dejansko usposobljenih (s prakso izkazujočih se)!
In je
zanimivo – mnogi me najdejo, takrat, kadar potrebujejo izvedbo nekega, recimo
temu tako, intelektualnega dela. Celo to se dogaja, da narejeno potem »popravijo«
( = pokvarijo, znižajo raven narejenega), in to naredijo zaradi tistega
če-pustim-takšno-mi-nihče-ne-bo-verjel-da-sem-to-jaz-naredil/a… pomeni, da se,
v določenih primerih (takrat, pač, ko jim »zagusti«) »zavedajo« lastnih
(mišljenjskih) NEzmožnosti, in tudi tega, da te, njihove, nezmožnosti pozna
tudi okolje, v katerem se izkazujejo, obenem pa – ja, obenem pa taisti »ugotavljajo«
moje zmožnosti (katere, zlahka, poznajo, kot sem že zapisal, takrat, ko jih
potrebujejo, ko jim »zagusti«).
Hinavščina?
Ne, ne, tega jim ne bi pripisoval, pač pa – nagonskost, neenovita zavest,
neenovito zavedanje, pa – če se izkazuješ v različnih (svojih) podobah, in če
se niti teh svojih podob (v neki konkretni, posamični) ne zavedaš, potem,
bržčas, tudi tega ne bi mogel vedeti, kaj govoriš (o čem se, s pomočjo besed,
izražaš)!
Ni komentarjev:
Objavite komentar