Enakost pred zakonom?

Obči »vedo«, da »smo vsi enaki pred zakonom«. Jaz pa vem, da obči – ničesar ne vedo! Pojasnim…

 

Kot prvo, pa če se pri popolni malenkosti zaustavim – niti pred zakonom, niti pred čemerkoli ali komerkoli drugem NISMO vsi enaki, ker, če ne drugače, se razlikujemo že po zunanjosti, potemtakem – če se razlikujemo, potem ne moremo biti enaki.

Kot drugo – sodišče oziroma pravni postopek NE obravnava NAS, pač pa obravnava naša RAVNANJA, v tem pa je gromozanska razlika. In ta ravnanja…

Da, ta ravnanja pa so, NAČELOMA, enaka pred zakonom, kajti kraja je kraja, prevara prevara, umor umor…

 

Čemu smo zgolj NAČELOMA enaki, kaj to sploh pomeni?!

To pomeni, da so naša ravnanja ENAKA (istim ravnanjem nekih drugih) v samem njihovem izhodišču, tako, kot sem že maloprej zapisal – če ukradeš, se izkažeš s krajo, potemtakem si kradljivec, tat, lopov. Vendar…

Tu, pri tej ugotovitvi se ENAKOST NEHA, kajti od te ugotovitve (da si nekomu nepooblaščeno nekaj vzel) dalje sodnik ugotavlja okoliščine tega tvojega dejanja, pa, med ostalim, ugotavlja to, če si, na primer, ukradel iz objektivne potrebe (za lačnega otroka si vlomil v pekarno, in odnesel štruco kruha), ali je bila tvoja kraja, morda, izkaz tvojega običajnega početja (si brez službe, in edini način, na katerega se preživljaš, je kraja), ali si bil, morda, v krajo prisiljen (nekdo ti je pretil z nekim protiukrepom, v primeru, če zanj ne boš ukradel), in verjetno obstaja še kopica nekih drugih možnih razlogov/vzrokov, ki lahko do kraje pripeljejo...

Potem sodišče ugotavlja tudi to, ali je ravnanje, s katerim si se izkazal, izjemoma izpeljano (sicer ne kradeš, a iz nekih razlogov si se topot podal v krajo), ali gre za tvojo običajno prakso, pa ugotavlja, v kakšnem stanju zavedanja si bil, takrat, ko si kradel (trezen, pri polni zavesti, omamljen, nezrel in dovzeten za delovanje neke problematične druščine…), pa če si, ob kraji, kogarkoli ogrožal, kakšno škodo si povzročil, ob tem, da si ukradel, pa če si se v krajo podal oborožen ali ne… skratka, skozi to ugotavljanje sodišče skuša spoznati vse okoliščine, neposredno in posredno povezane s krajo, ker skuša na osnovi takšnega ugotavljanja (in TVOJE ARGUMENTACIJE, razlaganja, pojasnjevanja) dospeti do ugotovitve tega, kakšno težo nosi tvoje, konkretno ravnanje (kraja), pa kakšna je verjetnost, da se boš znova vanjo podal, pa če je obstajala možnost, da bi drugače rešil neko svojo težavo, pa… kup nekih zadev, ki vse sodijo med tiste olajševalne in/ali oteževalne okoliščine, in šele takrat, ko čim več tovrstnih podatkov dobi, sodišče izreka kazen, pri kateri pa se že vidi to, da…

 

Kljub temu, da so naša ravnanja, načeloma, pred sodiščem enaka, to dejansko niso, pa zaradi te različnosti med njimi sodišče tudi izreka – drugačne, NEenake kazni, celo do oprostitve zna priti, denimo v tistem primeru, v katerem si za štruco kruha vlomil…

 

Kakopak, v »pravnem redu« nagonskih bitij lahko pride do oprostitve, ali nekih bolj kot ne formalnih kazni tudi takrat, kadar si nekak »osvoboditelj«, pa ukradeš/uničiš/razprodaš tovarno, dve, ma, celo državo, vendar – v takšnem primeru se ne kaže spraševati o tem KAKŠEN PRAVNI RED IMAMO (ker so zakoni za vse enako napisani, in, kolikor mi je znano, so povsem zadostni za to, da zlikovca lahko ustrezno kaznuješ), pač pa o tem KDO TA PRAVNI RED IZVAJA, ali si ta, ki ga, zasluži biti na mestu tožnika in/ali sodnika!