Argumentacija

Argumentacija – razlaganje, pojasnjevanje, dokazovanje, zapisovanje v širino in v globino… sila zabaven šport, za katerega pa, žal, zelo malo športnikov obstaja, čeprav…

 

Velikokrat sem slišal tisti »ti znaš z besedami, jaz pa ne«, pa še nisem dospel do tega – kaj pa znam, z besedami, kaj jim počnem, da znam z njimi? Jih šivam, krpam, jih krojim, po meri, jim volančke pridodajam, morda jih perem, sušim in likam, pa jih znam v omaro zlagat… ne vem, kaj naj bi znal, z besedami, zlasti, ker se, bojda, vsi učimo jezika, in teh besed, pa, bojda, vsi znamo uporabljat, jezik, in besede, pa – če znaš v gostilni dopovedati natakarju, kakšen zrezek bi rad jedel, pa kako naj ti krompir ocvre, potem…

A, malodane bi pozabil, zrezke poznaš, krompir tudi, pa ti je lahko podrobneje o njih, dočim takrat, kadar, tozadevno, ne-znaš-z-besedami ne poznaš stvari, vsebin, o katerih bi se rad pogovarjal…

 

Pravzaprav se niti pogovarjati ne želiš, pač pa zgolj z nekimi trditvami, bedastimi, nastopaš, želeč »svoj prav« uveljavljati, ampak – to še zdaleč ni pogovor, ker je pogovor izmenjava mnenj, stališč, pogovor je tudi poslušati, in slišati, neko NEtvoje mnenje, pa o njem razmisliti, ugotoviti, ali ga kaže sprejeti, ali ne, pa to sprejetost, ali zavrnitev, podkrepiti z nekimi dejstvi, in… ja, tu smo pa, spet, pri argumentaciji, tem sila redko izvajanem športu!

 

Je hudič, ampak za to argumentacijo ne zadošča telesna kondicija, niti moč odriva, še dobra podaja, ali met, morda slalomski zavoj, do katerih lahko dospeš z vajo, s treningom, z drilom, so krepko premalo za kakršno koli prepričevanje, razen za tisto, da – nekoga prepričaš v to, da obvladaš veščino športa, s katerim se ukvarjaš, čeprav…

Pomnim, kako je Rudonja dosegel svoj edini gol, vseživetveni gol, potemtakem, pa – ga, revež, niti ni hotel doseči, še v to nisem prepričan, da je nameraval podati pred gol, bolj bi trdil, da je brcnil žogo kar tako, samodejno, instinktivno, v strahu, da bi, v nasprotnem, prešla črto, zbežala z igrišča, in… se mu je »usral« gol, za katerega so potem še ne vem koliko časa trdili, da je »evrogol«… ja, celo navadno sranje, nekaj, kar se ti »posere«, lahko evro predznak dobi!

 

Potem – je za argumentacijo potrebna možganska kondicija, morajo možgani biti v formi?

Na glas sem se smejal, vsakič, ko sem koga slišal reči, da »si mora vzeti čas za razmišljanje«, ker, veš – mišljenje, razmišljanje JE temeljna značilnost Človeka, razumskega bitja, in ta, Človek, NE more brez tega, da bi razmišljal, v bistvu so možgani oz. mišljenje/misli tista zadeva, ki človekovo življenje vodi, pa moraš, včasih, biti kar zadovoljen, kadar ti možgani pustijo malček počivati…

Pravzaprav ne pustijo tebi, pač pa le tvojemu zavestnemu delu, zavesti, medtem ko nekje globoko, in še globje, v podzavestnem delu, meljejo – sleherni trenutek nekega živetja, od njegovega rojstva (domnevam, da že od prej), pa do smrti! In, v bistvu, možgani TEBI odmerijo (dajo) čas za NErazmislek (za zavestno ugotavljanje, v podzavesti teče neprekinjeno!... od tod tisti eureka-posvetilo-se-mi-je!), vedoč, da tvoje telo (ne možgani) potrebuje nekaj oddiha, sicer bo, preprosto, pregorelo! Ja, tudi nekaj ur spanja je potrebnega, za to, da lahko nemoteno deluješ!

 

Seveda je potrebno delovanje možganov, tako za ugotavljanje, kakor za opisovanje oz. argumentiranje, ampak – ne kakršnihkoli možganov! Nagonski možgani, naučeni (skozi desettisočletja) bivati v človekovem svetu, naučeni na dosežke taistega človeka, na izvajanje določenih opravil… lahko razmišljajo kolikor hočejo, pa bodo njihove širjave ostale zelo, zelo ozke, globine pa plitke, in še plitkejše, ker – kadar nimaš enovitega zavedanja, takrat nimaš tudi celovitega vpogleda, takrat ne zmoreš združevati različnih informacij (podatkov) o eni in isti vsebini, kaj šele, da bi to, obravnavano vsebino primerjal, vzporejal, obravnaval v širšem kontekstu, kot zgolj del(ček) neke še širše celote, celote, ki – kadar že en njen sestavni del ne deluje v povezavi z ostalimi, kadar se pri (zgolj) enem delu prekine, zalomi tista njegova logičnost (ne, ne, NE, logike obči sploh ne poznajo, ker – to ni način, na katerega mesar, ali pek, ali čevljar, bankir, lopov, matematik… razmišlja, pač pa je logika izključno in samo –razum, zmožnost razumevanja = celovito, kompleksno mišljenje!), takrat vsa celota ne more delovati, sploh ne zmore obstati, obstajati! Potemtakem…

 

Kadar argumentiraš, takrat je tvoja argumentacija povsem jalova, brezpredmetna, nepomembna, neoprijemljiva, če je sestavljena izključno iz nekih trditev, če ne zmore pokazati na neke primere, ki se v praksi, v življenju, v naravi, kakorkoli želiš, izkazujejo, in se izkazujejo vselej po enakih principih, pravilih, zakonitostih!

 

Se je zgodilo, da sem slišal kako napačno razmišljam. Prav, ni problema, sem odvrnil, mi boš pa ti povedal/a, kako je pravilno. Z ustreznim pojasnjevanjem, seveda, ne zgolj z neko nepojasnjeno trditvijo, kot nasprotjem moje, in pojasnjene, trditve.

Običajno že pri padcu prvega »argumentiranja« (le- to naj bi bilo, vedno, najmočnejše) to pojasnjevanje »pravilnega« pade, redki skušajo tudi v tretje.

 

Neumnosti govoriš, ja, tudi to sem že slišal. In, ja, prav, morda pa jih zares govorim, odvrnem, samo, veš…

Ta, ki govori neumnosti, je neumen (umen se z umnostjo izkazuje, neumen z neumnostjo), pa – če sem neumen, potem sem to vedno, v vsakem trenutku, na vsakem koraku, potem ene same stvari ne bi mogel izreči, zapisati, ki ne bi bila neumna, dočim – z določenimi mojimi trditvami, tistimi (zate) »lažje narave« se celo strinjaš, pa – ker sem jaz neumen, in sem vselej neumen, pa neumno zapisujem, potem – si tudi ti neumen, ker se strinjaš z (čeprav samo nekimi) mojimi zapisi?!

 

Da lažem, to sem samo nekajkrat slišal, in mi tega še nihče med njimi, ki me dlje poznajo, nikoli ni očital, ker – bentiš, če nikoli niso ugotovili, da bi se do njih izkazoval kot lažnivec, če niti enega tovrstnega mojega izkaza ne poznajo, potem…

Ne, ne, potem ne morem lagati, lahko se »zgolj« motim, ali neumnosti zapisujem…

 

Do enega samega razloga, zaradi katerega ne morejo razumeti mojih trditev, pa se jim kot nesprejemljive kažejo, pa nikoli ne pridejo! Do tega, da…

Če hočeš o nečem nekaj vedeti, potem moraš zmoči to tudi spoznavati in ugotavljati, ugotoviti, v podobah objektivnih dejstev, torej v podobah, ki se izkazujejo v okviru pravil, zakonitosti, v podobah, ki so tudi med seboj povezane povsem logične, v podobah, katere zmoreš tudi pojasnjevati, argumentirati svoje trditve, ker – če zmoreš pojasniti tisto o zrezku in krompirju, čemu, za vraga, ne bi zmogel tudi o vsem ostalem, razen če – tega ostalega sploh ne poznaš, in ga ne razumeš?!

 

Nekoč mi je nek bebo, na mojo trditev, da ni-moč-dokazati-obstoj-boga, odvrnil: potem pa ti dokaži, da ne obstaja…

To je približno enako »pametno« pričakovanje, kot bi bilo, da dokažem da ne obstaja nekaj, o čemer nihče nikoli ničesar ni niti slišal, da ne obstaja nekaj, kar, morda celo zares, ne obstaja, ker – če nekaj NE obstaja, če nima neke svoje oblike, barve, vonja, če nima nekega svojega načina izkazovanje, bentiš – kako naj, potem, dokažem, da je neobstoječe - neobstoječe?! Kako naj ti ga pokažem, ko ga ni, kako naj ga pojasnim, ko ga nimam nikjer za-rogove-prijeti?!

 

In še en mimogrede: da »bog« ne obstaja, in zlasti takšen ne, kakršnega opisujejo, tega pa res ni težko dokazati. In sem tudi to že počel, čeprav…

Eden mojih prednikov je malodane v celoti bankrotiral, ko je skušal elektrificirati Savinjsko dolino. Ma, že je postavil vse potrebno, samo še to je manjkalo, da bi do hiš napeljali žice, ampak…

Ta pametni so vedno ta pametni, in od nekdaj vedo, da vedo, pa so tudi v tem primeru vedeli, da pa svetlobe ne moreš po žici pripeljati v hišo…

In je možakar propadel, malodane, dočim so krajani ostali v temi (dobro, tema je njih značilnost, pa ne samo Savinjčanov, še vedno, in vedno bo!) še nekaj let, vse do tedaj, dokler…

Niso slišali nekih znanih jim govoriti o tem, da pa na Dunaju gori svetloba v stanovanjih, pa dokler v časopisih niso bili ustrezni zapisi objavljeni… ja, tudi globus (krogla, na podstavku, z zarisanimi celinami, morji, državami) je bil krepko bolj prepričljiv kot Galileo, ker oni »razumejo« z očmi, z usti, prsti, ušesi, nosovi, s tistim, pač, kar jim je dano na razpolago…

Pa da bi jaz uspešno, taiste, o »bogu« prepričeval?! Naj fotografiram temo, in rečem tisti viš-da-ga-ni?  Bentiš, bi še koga lahko v šok spravil, ko bi, ob pogledu na temno praznino pomislil, da lastno zrcalno podobo vidi!